nadme je obesilo solze sveta
od teže ki pritiska rojevam sonca
spijejo temne vode
ležem v razpoke zemlje
diham
oživljam
šepetam ji božja imena
ali jih mantram sebi
vseeno je
vse eno
kmalu pade dež
in odplavi črne maše
prodje precedi svetnike
ostane golost
zrele smokve
padajo na tla
zrastejo nova drevesa
novi otroci
ki jim je vsaka travnata bilka čudež
in kača le žival
kot oni
kot mi
Kako je to čudno: eni dihajo 100, 200... 500 let (drevesa), nekateri drugi (vemo kdo) pa 70, 80, redko več let.
LpM
Stojan, hvala. Kot mati vidim, da naši otroci doživljajo vse drugače kot mi, starejši. Kot da smo nekako že živeli svoj čas in zdaj prihaja njihov ali je njihov.
Tako - lokalno. Generalno pa - vse ima cikel rojstva in smrti.
lp in mirno noč
pi
Hvala, Maki. In res je, kar praviš. Vse ima svojo dobo. Človeška se je daljšala, se daljša in nenadoma smo, kjer smo.
lp in mirno noč
pi
Hvala, miko.
Zmeraj je upanje, kajne, za življenje. Mi smo le potniki na kratke proge.
lp in mirno noč
pi
Hvala, Svit.
Pride čas, ko se vse rodi znova.
lp
in mirno noč
pi
P. s. se staplja s pokrajino, da bi se prrižel k pradavnemu in otroškemu - imeniten zaključek pesmi, čestitke,
lp, Ana
Ana, najlepša hvala.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!