Sem res bila nekdo v neznani dobi
sem kdaj v telesu snovnem dom imela,
sem res Bila, živó srce imela
in blago ženskost v skrhani podobi?

V mrzlini grobnic jok sem umirila.
Od Zdavnaj vem, te ni v dosegu mojem;
telo trohni ti, jaz pa še z nebrojem
gluhih noči bom sled krvi nosila.

Ker v glino se nikdar ne bom vrnila,
da svoje bistvo k tebi bi polegla
in duše nimam več, ki bi dušila.
 

Le neka močna slutnja, v dno prebegla,
me še oplaja, nisem izgubila
te sle, premočne želje - vate segla

bom še! Nekoč ... Čeprav na drugi strani,
daleč od mojih zgodb zdaj sence mečeš,
vem, z delčkom sebe me v svoj dih povlečeš.
Takrat, ko Luna Soncu žar odstrani.

Lidija Brezavšček - kočijaž