Visoke zidove krasi jeklena žica in duši dihanje.
Ujetniki že od otroštva krepijo moč s trnjevo ograjo vrtov.
Z golimi rokami spreminjajo čekane skal v kamnolome.
Vetrič svobode in vonj prsti vabi dvignjene glave do nepredstavljivega.
Neskončno trpinčenje ljudi in zemlje ne zlomi vesel.
Možje se vzpenjajo na vrh gore kljub divjim potem in serpentinam.
Nežna žlica se čudežno spremeni v ostro rezilo.
Trdnost volje do svobode tali jeklo in ga spreminja v prah..
Telesa herojev v grenkobi gradijo okno v svet.
Otekline od udarcev in tresenja možganov kličejo po praskanju.
Misli na modro nebo in sončni vzhod pretentajo budne oči paznikov.
Trpljenje in bolečine povečujejo energijo za dosego cilja.
Rov je bakla s plamenom po klicu borbe za zemljo.
Palestinsko zemljo.
Zemljo Palestincev.
Korenine tisočletnih oljk še živijo, močnejše so od orožja.
V senci oljčnih vej odmevajo glasovi koz in ovac.
Blejanje dosega trnje vrtov, dolin, polj in obalo morja.
Zvoki pastirjeve piščali zabavajo čredo, njegove oči strmijo v trnje.
Pristni vonj prsti je zasidran v duši in zahteva kljubovanje vdoru.
V rov zasije svetloba rešitve, kljub gorečemu ognju.
Plastenje v tej pesmi sledi težki zgodbi Palestine, v katero prodira iz vezra v verz, iz podobe v podobo ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: fawzi
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!