Individualnost na osebni ravni, na nivoju etnije, naroda ali rase, je nujna in pravična, saj ponuja avtonomijo in svobodo znotraj širše družbe. Toda če kot individualisti ne sodelujemo z družino človeštva, jo razdiramo. In to se nam dogaja več kot očitno. Ker nas blagostanje ne motivira za kooperacijo, prej obratno, nas duhovi pohlepa uspešno ločujejo. Da bi  se aktivirala "svoboda izbire" povzročamo s posledicami svojih kratkovidnih dejanj ekološko katastrofo, ki prizadene bogate in siromašne. Le resne nesreče izzovejo humanost, ki jo v blagostanju ignoriramo. Kot taki doživljamo s tehnološkim napredkom duhovno nazadovanje, 

Strinjam se Svit. Ugotavljam le, da dokler je delitev po nacijah, veri, spolu, itd. izključna, jaz, ki se v vse to oblači, ni zmožen uzreti sebe kot človeštvo. Niti sebe kot sveta. V tem smislu bi moral biti nič, smrtnik, kar je že individualnost. 

Kot piše Kant, vsak človek je tudi človeštvo, zato obstaja možnost, da človek človeku ni zgolj sredstvo, temveč tudi cilj.

Mislim, da to ni zgolj ideja, temveč, da individualnost človeštva je mogoča.

Hvala za izčrpen komentar.

Lp, m

od pri'jaz'nosti je ostal le jaz

so'čutje je beseda na katero vse pogosteje naletimo samo še v slovarjih

zmagoslavje sebičnega gena

napumpanega s pohlepom

Zdravo, Igorj

Ja, sočutje lahko z leti tudi otopi, srce se nekako ohladi in v ospredje stopi sebičnost, sodba, nerazumevanje. 

Hvala za branje in odziv.

Lp, m

Res, vprašanje za nagrado.

Lep zaključek tedna ti želim,

Stojan 

Hvala, Stojan.

Lp

Lepo! lp g.miko

Zdravo, cane!