Stoji mi jama Landarska,

v njej slovenska se kraljica,

Vida, pred Atilo strašnim

mesecev devet že skriva.

Po tajnih, skrivnih ji poteh

švercajo zaloge žita

beneški kmetje in zato

vojska njena je skoz sita.

A zadnje čase, joj, gorje!

Raste mi slabo pšenica,

vse opustošeno je, vse:

Furlanija, Benečija!

Še trava zrasti noče več,

tam, kjer hunska so kopita

jo poteptala, Atilov

meč zares je božja šiba.

Atila, Hun, nomad, barbar,

so klicali ga za živa,

a na Balkanu našem znan

kot psoglavi je Atila.

V obraz kosmat, poševnook,

na temenu - črna griva,

sršečih, mrkih obrvi

in s pogledom, ki ubija,

takšen stal je pred to jamo,

ko jo našel je, prepričan,

da z lahkoto bo premagal

voja po imenu Vida.

Zavpije Hun, krvi željan:

»Zdaj predaj se mi kraljica,

če ne, pogineš od gladu,

grob tvoj tale bo votlinca!«

Ni besede o predaji,

grobna se glasi tišina,

zdajci prileti iz jame,

kot odgovor, vreča žita.

»Čuj, Atila me psoglavi,«

de slovenska mu kraljica,

»vedi, kolikor ti zrnja 

hrani tale vreča žita,

vreč še toliko imamo

na zalogi in ni sila,

da bi tebi se predali.«

Ko zasliši to Atila

se prestraši ves, odide,

z dolgim nosom jo popiha

zdaj iz Benečije sončne,

saj ta čudna coprnija

mu še v snu miru ni dala,

dokaj dni ga je morila,

pač, ni vedel, pasja glava,

da slovenska mu kraljica

tisti dan iz jame vrgla

je poslednji mernik žita.

Matej Krevs