Na poti do sreče 

zagledam belo ptico.

Ona poleti na eno

dišečo cvetlico.

Na poti do sreče

najdem vrečo.

V njej ni bleščečih

draguljev. Iz nje

prileti samo nekaj

srečnih metuljev.

Na poti do sreče

srečam berača.

Dam mu zlato

ogrlico z mojega

vrata.

Na poti do sreče

se spotaknem ob

kamen in nesrečno

padem. Vse me boli

a spet vstanem.

Na poti do sreče

si pojem pesem.

Tisto mojo staro

Samo ljubezen.

Na poti do sreče

pade noč in jaz

moram čez mračen,

neznan gozd. Zelo

se bojim a skozi

njega vseeno odhitim.

Na tej poti še dež

se ulije. Spet srečam

starega berača. Ta

mojo radodarnost

takoj mi poplača.

Da mi dežnik a nič

ne govori, bil je

zelo tih.

Na tej poti dež še

kar lije. A zdaj imam

dežnik. Samo zdaj mi

srce od veselja hitreje

bije. In toplo sonce

spet na nebu zasije.

Iščem srečo, mojo

staro pesem si

prepevam in malo

nazaj pogledam.

Prileti spet ista

bela ptica. V njenem

kljunu dišeča cvetlica.

Zagledam se nazaj.

Pri beli ptici, sreča

in moj raj. Sreča. 

Blanka Drnovšek