Tiho sedim
v svojem kabinetu.
Pozno je,
utrujen sem
in gledam v zmešnjavo,
nesnago in
kupe papirjev.
Najdem nek pokracan list.
Na vrhu piše:
novembrski dež.
Avtorica,
mlada dijakinja,
komaj 17-letna punca,
ki se je rada gugala,
igrala in plesala,
je za seboj pustila besede,
ki ji s tresočo roko
mečem na motno oko.
September je,
prvi po vrsti,
njej pa se je zdelo,
da je prvi november.
Prvi,
ko se spominjamo tistih,
ki govore:
viva la muerte.
Tista smrklja
je kracala
z dolgočasja,
z bede,
s ponižanja,
z občutki,
ki pravijo,
da je 1.septembra
občutila jesen,
veter,
mraz in strah.
V svoji sobi
je tiho sedela,
utrujena,
izčrpana in
naveličana kričanja,
življenja
in sladoleda.
Gledala je v zmešnjavo
nesnago in svinjarijo
v svoji zaprti sobi.
Zagledala je
spomine,
srečo,
dobre prijatelje,
psička,
ki ji je nekoč
lezel po kolenih.
Gledala je spomin,
svoje otroštvo,
morje in gore,
letala in vlake,
januar,
februar,
marec in april,
ko je nekdo potrkal
in ji rekel:
nemogoče je.
Bila je skodelica čaja,
košček kruha,
krožnik,
poln grenkobe,
makaronov in omake.
Pojedla je s tresočo roko
in motnimi očmi.
Zamrmrala si je:
spet je 1.november.
A bil je prvi september,
upanje,
brezup,
pogled v nič.
Na njeni omari spominov
je bilo le jeklo,
steklo in kovina
njenega spomina.
Gledala je v krike,
v rdeče obzorje
in v ogenj.
Plamen se je širil hitreje
od spominov,
kave in kruha.
Zamrmrala si je:
nemogoče je razložiti,
da je danes mrtvih dan.
Pogledala je nekam stran,
na poličko,
v stekleničko,
v žličko in v iglico,
Na koncu pisanja je
napravila drobno pikico,
skelečo in bolečo.
Polička je bila prazna,
steklenička in žlička
prazni sta bili,
dekletu pa se je smejalo v
tri dni.
Sama je piknila,
poknila in umolknila.
Ni bilo časa,
ne upanja,
ne žalosti
in ne in ne.......
Težko je razložiti,
da 1.septembra
lahko čutit je 1.november,
dež pa kaplja
v moji sobi,
ko nemo gledam tisti dnevnik
mlade učenke.
Kriki so umolknili,
umolknil je smeh,
odpuščen je greh.
Tiho sedim.
urednica
Poslano:
16. 09. 2021 ob 21:49
Spremenjeno:
16. 09. 2021 ob 21:51
Tudi mene se je pesem dotaknila. Morda bi potrebovala le nekaj drobnarij, da bi bila še boljša:
Tiho sedim
v svojem kabinetu.
Pozno je,
utrujen sem
in gledam v zmešnjavo,
nesnago in
kupe papirjev.
Najdem nek pokracan list.
Na vrhu piše:
novembrski dež.
Avtorica,
mlada dijakinja,
komaj 17-letna punca,
ki se je rada gugala,
igrala in plesala,
je za seboj pustila besede,
ki ji s tresočo roko
mečem na motno oko.
September je,
prvi po vrsti,
njej pa se je zdelo,
da je prvi november.
Prvi,
ko se spominjamo tistih,
ki govore:
viva la muerte.
Tista smrklja
je kracala
iz dolgočasja,
z bede,
s ponižanja,
z občutki,
ki pravijo,
da je 1.septembra
občutila jesen,
veter,
mraz in strah.
V svoji sobi
je tiho sedela,
utrujena,
izčrpana in
naveličana kričanja,
življenja
in sladoleda.
Gledala je v zmešnjavo,
nesnago in svinjarijo
v svoji zaprti sobi.
Zagledala je
spomine,
srečo,
dobre prijatelje,
psička,
ki ji je nekoč
lezel po kolenih.
Gledala je spomin,
svoje otroštvo,
morje in gore,
letala in vlake,
januar,
februar,
marec in april,
ko je nekdo potrkal
in ji rekel:
nemogoče je.
Bila je skodelica čaja,
košček kruha,
krožnik,
poln grenkobe,
makaronov in omake.
Pojedla je s tresočo roko
in motnimi očmi.
Zamrmrala si je:
spet je 1.november.
A bil je prvi september,
upanje,
brezup,
pogled v nič.
Na njeni omari spominov
je bilo le jeklo,
steklo in kovina
njenega spomina.
Gledala je v krike,
v rdeče obzorje
in v ogenj.
Plamen se je širil hitreje
od spominov,
kave in kruha.
Zamrmrala si je:
nemogoče je razložiti,
da je danes mrtvih dan.
Pogledala je nekam stran,
na poličko,
v stekleničko,
v žličko in v iglico,
Na koncu pisanja je
napravila drobno pikico,
skelečo in bolečo.
Polička je bila prazna,
steklenička in žlička
prazni sta bili prazni,
dekletu pa se je smejalo v
tri dni.
Sama je piknila,
poknila in umolknila.
Ni bilo časa,
ne upanja,
ne žalosti
in ne in ne.......
Težko je razložiti,
da 1.septembra
lahko čutiti je 1. november,
dež pa kaplja
v moji sobi,
ko nemo gledam tisti dnevnik
mlade učenke.
Kriki so umolknili,
umolknil je smeh,
odpuščen je greh.
Tiho sedim.
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Angel
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!