Novembrski dež

Tiho sedim

v svojem kabinetu.

Pozno je,

utrujen sem

in gledam v zmešnjavo,

nesnago in

kupe papirjev.

Najdem nek pokracan list.

Na vrhu piše:

novembrski dež.

Avtorica,

mlada dijakinja,

komaj 17-letna punca,

ki se je rada gugala,

igrala in plesala,

je za seboj pustila besede,

ki ji s tresočo roko

mečem na motno oko.

September je,

prvi po vrsti,

njej pa se je zdelo,

da je prvi november.

Prvi,

ko se spominjamo tistih,

ki govore:

viva la muerte.

Tista smrklja

je kracala

z dolgočasja,

z bede,

s ponižanja,

z občutki,

ki pravijo,

da je 1.septembra

občutila jesen,

veter,

mraz in strah.

V svoji sobi

je tiho sedela,

utrujena,

izčrpana in

naveličana kričanja,

življenja

in sladoleda.

Gledala je v zmešnjavo

nesnago in svinjarijo

v svoji zaprti sobi.

Zagledala je

spomine,

srečo,

dobre prijatelje,

psička,

ki ji je nekoč

lezel po kolenih.

Gledala je spomin,

svoje otroštvo,

morje in gore,

letala in vlake,

januar,

februar,

marec in april,

ko je nekdo potrkal

in ji rekel:

nemogoče je.

Bila je skodelica čaja,

košček kruha,

krožnik,

poln grenkobe,

makaronov in omake.

Pojedla je s tresočo roko

in motnimi očmi.

Zamrmrala si je:

spet je 1.november.

A bil je prvi september,

upanje,

brezup,

pogled v nič.

Na njeni omari spominov

je bilo le jeklo,

steklo in kovina

njenega spomina.

Gledala je v krike,

v rdeče obzorje

in v ogenj.

Plamen se je širil hitreje

od spominov,

kave in kruha.

Zamrmrala si je:

nemogoče je razložiti,

da je danes mrtvih dan.

Pogledala je nekam stran,

na poličko,

v stekleničko,

v žličko in v iglico,

Na koncu pisanja je

napravila drobno pikico,

skelečo in bolečo.

Polička je bila prazna,

steklenička in žlička

prazni sta bili,

dekletu pa se je smejalo v

tri dni.

Sama je piknila,

poknila in umolknila.

Ni bilo časa,

ne upanja,

ne žalosti

in ne in ne.......

Težko je razložiti,

da 1.septembra

lahko čutit je 1.november,

dež pa kaplja

v moji sobi,

ko nemo gledam tisti dnevnik

mlade učenke.

Kriki so umolknili,

umolknil je smeh,

odpuščen je greh.

Tiho sedim.

Angel

damjana

Poslano:
12. 09. 2021 ob 20:34

Pretresljiva pesem.

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 09. 2021 ob 21:49
Spremenjeno:
16. 09. 2021 ob 21:51

Tudi mene se je pesem dotaknila. Morda bi potrebovala le nekaj drobnarij, da bi bila še boljša:


Tiho sedim

v svojem kabinetu.

Pozno je,

utrujen sem

in gledam v zmešnjavo,

nesnago in

kupe papirjev.

Najdem nek pokracan list.

Na vrhu piše:

novembrski dež.

Avtorica,

mlada dijakinja,

komaj 17-letna punca,

ki se je rada gugala,

igrala in plesala,

je za seboj pustila besede,

ki ji s tresočo roko

mečem na motno oko.

September je,

prvi po vrsti,

njej pa se je zdelo,

da je prvi november.

Prvi,

ko se spominjamo tistih,

ki govore:

viva la muerte.

Tista smrklja

je kracala

iz dolgočasja,

z bede,

s ponižanja,

z občutki,

ki pravijo,

da je 1.septembra

občutila jesen,

veter,

mraz in strah.

V svoji sobi

je tiho sedela,

utrujena,

izčrpana in

naveličana kričanja,

življenja

in sladoleda.

Gledala je v zmešnjavo,

nesnago in svinjarijo

v svoji zaprti sobi.

Zagledala je

spomine,

srečo,

dobre prijatelje,

psička,

ki ji je nekoč

lezel po kolenih.

Gledala je spomin,

svoje otroštvo,

morje in gore,

letala in vlake,

januar,

februar,

marec in april,

ko je nekdo potrkal

in ji rekel:

nemogoče je.

Bila je skodelica čaja,

košček kruha,

krožnik,

poln grenkobe,

makaronov in omake.

Pojedla je s tresočo roko

in motnimi očmi.

Zamrmrala si je:

spet je 1.november.

A bil je prvi september,

upanje,

brezup,

pogled v nič.

Na njeni omari spominov

je bilo le jeklo,

steklo in kovina

njenega spomina.

Gledala je v krike,

v rdeče obzorje

in v ogenj.

Plamen se je širil hitreje

od spominov,

kave in kruha.

Zamrmrala si je:

nemogoče je razložiti,

da je danes mrtvih dan.

Pogledala je nekam stran,

na poličko,

v stekleničko,

v žličko in v iglico,

Na koncu pisanja je

napravila drobno pikico,

skelečo in bolečo.

Polička je bila prazna,

steklenička in žlička

prazni sta bili prazni,

dekletu pa se je smejalo v

tri dni.

Sama je piknila,

poknila in umolknila.

Ni bilo časa,

ne upanja,

ne žalosti

in ne in ne.......

Težko je razložiti,

da 1.septembra

lahko čutiti je 1. november,

dež pa kaplja

v moji sobi,

ko nemo gledam tisti dnevnik

mlade učenke.

Kriki so umolknili,

umolknil je smeh,

odpuščen je greh.

Tiho sedim.


Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Angel
Napisal/a: Angel

Pesmi

  • 09. 09. 2021 ob 20:41
  • Prebrano 434 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 12.62
  • Število ocen: 2

Zastavica