Živi mrtveci smo, vstali iz pepela vrtnic,
na posušenih trnjih,
nosimo maske, namesto obrazov.
Ogenj, ki tli v drobovju,
ustvarja tokove,
briše sledi, spreminja nas v gmoto,
ki utripa namesto srca.
Maske bodo strohnele,
trnje bo spočelo cvet,
rodila se boš
spet
spet
...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!