Loucura
luč hodi z menoj
da ne bom sama
svetila v mračne reže med telesi
kjer se teme zlivajo v množico hitenja
kot da bi lahko ušle točnosti ki pride
luč hodi vame
da ne bom sama
kot zadnja pomaranča na drevesu
ki ga zastekli odhajanje sonca
zmrazi gležnje med plapolajočimi krili
ko pete še udarjajo ob flamenku
ko se med kamne razlije fado
in skala poči od bolečine
ko si v lase zataknem cvetove mandarinovca
in čakam plod
dišeča po poletju
stenju ki dogoreva
ob koščkih razbite iluzije
tisočih ogledalih
s slikami vseh mojih ver
s katerimi sem te spočela
v somraku med osamljenimi ustnicami
kot zadnja pomaranča na drevesu
ki ga zastekli odhajanje sonca
Nikoli ne boš sama - če si v družbi pesmi.
LpM
Poslano:
08. 09. 2021 ob 05:39
Spremenjeno:
08. 09. 2021 ob 05:47
Ognjeni ritem flamenca in otožnost fada si združila v tej pesmi. Fantastik!
Mojster si, draga pi!
Lp, m
Hvala za dotik, dragi Svit.
Hvala, dragi Maki.
Le svetloba naj ostane. Da ne potemnimo in ni več videti projekcij lepih misli.
lp
pi
Hvala, dragi miko.
Je imel William prav - iz take smo snovi kot sanje - vse lahko dosanjamo v svet in dokler verjamemo, da je resnica, to tudi je.
lp
pi
Kot pravi miko: odlično zlitje fada in flamenka, ki izraža ples skozi življenje ... čestitke,
lp, Ana
Najlepša hvala, Ana.
Lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 07. 09. 2021 ob 09:30
- Prebrano 476 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 166.37
- Število ocen: 8