Že tri so počile mu strune,

po zadnji zdaj vihti svoj lok,

in publika kriči brezumna

mu bravo bis in o moj bog

Dvorana je tik pred besnilom,

ko: plenk, še zadnja struna poč,

in skrit v zaodrju z glasbilom

mu vrag priskoči na pomoč.

Tako je na nevidno struno

vdilj Paganin vihtel svoj lok,

in vzklikali so vsi, brez suma,

mu bravo bis in o moj bog

Paganini na violini

na struni eni virtuoz

igral je kot nihče 

ciganske melodije

ki so bile mu v genih

v krvi je imel to muziko

da je samo zamižal in vihtel svoj lok

kot ga vodila kri je

ki mu plala je po veni

in publika mu vzklikala

je bravo bis in o moj bog

nekoč mu počila je zadnja struna

na violini

in Paganini

šaljivec stari

naprej je sukal lok

brez strun ustvarjal zvok

tako konča poslednji svoj nastop

potem violino postavi v kot

tega je že davno davno

zdaj vemo po pričevanju redkih prič

pod odrom skrit sam sebi v zabavo

je namesto Paganinija igral hudič 

Matej Krevs