Bil še Matejček sem,
ko neke pomladi
v našo vas so prišli
brkati cigani.
Oče je godrnjal
in sosedje hkrati:
gorje nam, Trzincem,
če bodo ostali!
Pred njimi nas često
svarila je mati:
otroci po gozdu
ne hodite sami!
A nas radovednost
v ta gozd je nevarni
zvabila, da šli smo
prav vsi - cicibani.
No, kmalu šotori
so zrasli pred nami,
in v pisanih capah
pred njimi - cigani.
Oblajal nas njihov
je pes in obstali
otroci na mestu
smo kot vkopani.
Utišal ga končno
nek čika je stari,
zdaj bližje stopili
smo tej karavani.
Bakrene polti so
in vsi črnolasi
nas gledali čudno
kaj hočemo zdajci.
A v hipu pozornost
spet nase privabi
ta pes, ki ga gozdni
je ježek razdražil.
Otroka pod plahto
dojila je mati
in videl sem dojki
lepo jedrnati.
Potem smo odšli
domov prav neradi,
kot, da bi hoteli
ostat pri ciganih.
Zdaj so Cigani v glavnem urbani, če ne delajo imajo soc. podporo, več otrok, večji prihodek. V preteklosti je bilo še romantično, zdaj so tudi oni itak že pozabili kdo in od kje so. Njihova "svoboda" je ujeta v civilizacijsko past...povsem podobni je z nami "civilisti", kot nas oni radi imenujejo...
Poslano:
03. 09. 2021 ob 14:03
Spremenjeno:
03. 09. 2021 ob 14:06
hvala za zanimiv komentar, Svit, moji cigani se dogajajo okrog leta 1988, ko sem bil še ciciban:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!