Čakam. Čakaš. Čakava.

Ko sem blodil skozi mrak,

čakajoč nekakšen znak,

se mi ustavil je korak.

Pred menoj se je v nebo

daleč dvigalo drevo

kakor vsevidno oko,

ki lahko bi videlo,

kar bilo je in kaj bo.

Pred drevesom sem sedel

in naenkrat obnemel,

saj se mi je razodel

že napol olesenel,

prekrit z mahom in zbledel

enigmatičen napev:

MIR IN RADOST ALI GNEV?

*

Drobne dežne kaplje zlivajo se v zrcala.

Svet je vedno lep na drugi strani ogledala.

Mirno čakata na nekaj … ali na nekoga.

Upata, ker je za njiju up najboljša droga.

Vlaga in napetost trepetata v zraku.

Svet molči, ko se svetloba umika mraku.

Prvi gleda proti bližnjemu drevesu.

Drugi ima dovolj, razmišlja o slovesu.

Mrzel molk ovija misli v meglo.

Kje je dan, ko jima bo odleglo?

Negotovost kljuva v možgane.

Zgine up, samo obup ostane.

Sence podaljšujejo se,

barve zabrisujejo se.

Noč se nemo nadnju zgrinja,

z dnevom tudi moč izginja.

Ju katarza čaka

onkraj groze mraka

ali bo življenje

večno le trpljenje?

Na drevesu,

vrezan v lesu,

zmrznjen v času,

v njunem glasu,

stih je.

Tih je.

Srečen?

Večen.

Smrt ali labodji spev?                                   

MIR IN RADOST ALI GNEV?

Je bilo vse to zastonj?

VLADIMIR IN ESTRAGON

Akakij