Tolovajska romanca

 

Ko vračal sem se z dela peš

na železniško postajo

me ustavila je tolpa

razcapanih tolovajev.

 

Dobro, dobro, pretiravam,

dva bila sta zgolj, a znano

njuno je ime v podzemlju,

kjer barabe se pečajo.

 

Pička matrna špijunska,

kaj me gledaš v siht, budalo!?!

me nahrulil je ta s solzo

na obrazu - tetovažo.

Od strahu obstal sem, kriknil:

Ti boš men špijunsko mamo!!!

odločen, da spustim se v boj,

kaj pa mi je preostalo?

Rekel mi je ta, s tatujem,

da me bo udaril v glavo,

jaz, da zmedem ga, pa njemu:

bolj smo slični si med sabo,

kot pa si mogoče misliš ...

Vtem pajdaš njegov nergavo

vzrojil je, češ, mi pa slični,

sebe je nazval s ciganom,

mene pa z navadnim špicljem,

ki zasluži smrt brutalno.

 

Nič se ni zgodilo, k sreči,

grožnje, prazne grožnje, strašno

dolgočasno bom zaključil,

hvala bogu, to romanco.

 

 

Matej Krevs

Matej Krevs

Poslano:
01. 09. 2021 ob 06:50


to eno leto staro romanco sem popravil in izboljšal,

hvala za razumevanje

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
07. 09. 2021 ob 20:59

No, čeprav se ne konča brutalno, smo pa po njej lažje zadihali ;) le tole:

...

bolj smo slični si med sabo, (vejica)

kot pa si mogoče misliš ...


Lp, Ana

Zastavica

Matej Krevs

Poslano:
08. 09. 2021 ob 18:25

evo, popravil vejico, 

lp M

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
08. 09. 2021 ob 21:01

Čestitke,

lp, Ana

Zastavica

miko

Poslano:
08. 09. 2021 ob 23:59

Konec dober vse dobro. Tako in v pesmi.

Dobra.

Lp, m

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Matej Krevs
Napisal/a: Matej Krevs

Pesmi

  • 01. 09. 2021 ob 06:47
  • Prebrano 204 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica