Ko vračal sem se z dela peš
na železniško postajo
me ustavila je tolpa
razcapanih tolovajev.
Dobro, dobro, pretiravam,
dva bila sta zgolj, a znano
njuno je ime v podzemlju,
kjer barabe se pečajo.
Pička matrna špijunska,
kaj me gledaš v siht, budalo!?!
me nahrulil je ta s solzo
na obrazu - tetovažo.
Od strahu obstal sem, kriknil:
Ti boš men špijunsko mamo!!!
odločen, da spustim se v boj,
kaj pa mi je preostalo?
Rekel mi je ta, s tatujem,
da me bo udaril v glavo,
jaz, da zmedem ga, pa njemu:
bolj smo slični si med sabo,
kot pa si mogoče misliš ...
Vtem pajdaš njegov nergavo
vzrojil je, češ, mi pa slični,
sebe je nazval s ciganom,
mene pa z navadnim špicljem,
ki zasluži smrt brutalno.
Nič se ni zgodilo, k sreči,
grožnje, prazne grožnje, strašno
dolgočasno bom zaključil,
hvala bogu, to romanco.
to eno leto staro romanco sem popravil in izboljšal,
hvala za razumevanje
No, čeprav se ne konča brutalno, smo pa po njej lažje zadihali ;) le tole:
...
bolj smo slični si med sabo, (vejica)
kot pa si mogoče misliš ...
Lp, Ana
evo, popravil vejico,
lp M
Čestitke,
lp, Ana
Konec dober vse dobro. Tako in v pesmi.
Dobra.
Lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!