Bila sta oče in sin,

bila sta oba,

bili so razlogi,

da skupaj sta bila.

 

Pred hišo sta čepela,

gledala limuzino,

ki po cesti je drvela,

saj razlog je imela.

 

Sin,

kolesa ni imel,

ni bil čisto nič vesel,

očka drezat je začel,

da bi vsaj izpit imel,

vsaj za avto,

za motor,

pa za kino,

za tja......gor.

 

Oče viha obrvi,

sinu tiho govori,

da naj zrabi svoje noge,

naj nikdar koristi droge,

niti formule uboge,

saj za to ima razloge,

za drvenje pa le to,

bi kaj druzga boljše blo.

 

Razlog bil

za sineka,

da še avta ne ima,

a prijatelji njegovi,

drzni,

hudi,

negotovi,

so z dirkalniki hiteli,

na motorjih vsi veseli,

duše,

zmešane in boge,

so imele vsaj razloge.

 

Sin,

ves žalosten doma,

vedel,

da očeta ima,

reveža in siromaka,

ki kot druge usoda čaka.

 

Fant še malo je mencal,

skupaj je izpit spacal,

s težavo,

trudom,

muko,

z licenco pa pred Luko:

Glej, prjatu,

mam izpit,

morva se poveselit!

Luka,

izbuljenih oči,

mu takole govori:

Miha, saj si krasen fant,

mislim,

da si prevarant,

a ne bom ti teh besed,

rekel,

greva mal sedet.

 

Sta posedala v kafani,

duši dve,

malo zaspani,

Miha zdaj je mel izpit,

pa denarcev polno rit,

za vse glavice uboge,

za razloge,

za razloge.

 

Miha,

ves vesel očetu:

Matr, dobro je na svetu,

vidiš, oči,

avto mam,

a ne vem,

zakaj sem sam,

oče pa:

To, sin so droge,

a za vse ima razloge.

 

Sin očetu govori,

na solzave 4 oči,

o pohlepu,

o uspehu,

o sirotah,

o pomotah,

pa besede 2 o tem,

da je dnar velik problem.

 

Miha avto si je kupil,

rdečega,

kričečega,

vse parfume je pokupil,

ta dišeče,

ta smrdeče,

a ob njem vsaj 5 deklet,

res,

kako je lep ta svet,

kjer ni zraka za uboge,

a za vse ima razloge.

 

Miha z avtom je drvel,

komaj je živet začel,

a v začetku za uboge,

ni,

ni zraka,

ima le razloge.

 

Fant pozabil je na ata,

gledal,

kakšna je kravata,

ki ga gledala srčno,

zraven smejal se še kdo,

mlada dečva,

lušna punca,

z razlogi v ušesih,

z razlogi tam,

pod vratom,

pod pazduho,

pa med prsti,

kmalu pa v rani krsti,

a razloge je imela,

v zid se kruto zaletela.

 

Miha jokal je očetu,

oče pa:

No, hvala svetu,

hvala, Mihi,

da te mam,

da nikomur te ne dam,

glej,

pošiljka je pršla,

skupaj jo pogledava.

 

V paketu 100 stvari,

100 pravil,

in 100 razlogov,

ki jih sin odslej ubogal,

šel je delat,

šel garat,

hodil je od vrat do vrat,

spet je kupil vse parfume,

avtu je zamenjal gume,

nove,

za precej denarja,

za tega,

sveta vladarja,

razlog pa se je iskril,

da vladar denar ni bil,

oče pa:

Sin moj, tako,

so razlogi,

no, tako!

 

Mihu se je posvetilo,

punci je podaril milo,

ta dišeče,

ta smrdljivo,

da se vedla je igrivo,

tista punca,

mlada Saša,

ki jo vsak večer zanaša,

ki se kar lepo obnaša,

ki za vsak pogled je paša,

ki pod pazduho,

med prsti,

ki za Miho je na vrsti,

da ga bo nekoč ljubila,

da ga nekdaj bo zgubila,

da tud sama izpustila,

dušo svojo,

ki med druge,

duše,

dušice uboge,

šla bo,

saj ima razloge.

 

Miha k očku odhiti,

mu takole govori:

Očka, daj denarce 3,

vsaj za kak smrdljiv parfum,

očka veš,

za nekaj gum,

oče pa:

Ja, sinko bogi,

veš, 

za vse so tu razlogi.

 

Svet za vsakega ima,

dejstvo,

da sta skupaj dva,

dva razloga,

z razlogom,

za pobot,

nekoč pred bogom,

in za Miha,

in za Sašo,

za poroko,

jok med mašo.

 

Oče,

zlomljen,

poklapan,

je sedel,

bolan v dan,

v ta dan,

v te razloge,

v bogate in uboge,

a na svetu sta le 2,

da se skupaj stiskata,

piskata in vriskata,

v avtu se pritiskata,

avto, 

Mihov,

lep in grd,

Saša pa v grozno smrt,

saj v hipu jo nesreča,

kresnila je,

sveča rdeča,

ki ob rožah njenih tli,

Miha pa ji govori:

Saška,

meli smo te vsi,

radi,

veš, kot po navadi,

a do skrajnosti boli,

mene,

ki ostal sem zdaj brez tebe,

a saj za pogrebe,

sem denarja dosti mel,

očku sem ga z žepa vzel,

ti pa,

Saška,

no, pogrebe,

nis mi rekla,

da te jebe,

tumorček tam v ledvici,

tumor moji lepotici,

a imela sva oba,

zakon, avto,

in dva razloga.

 

Oče,

sključen na stolici,

si ne more o devici,

o tej mladi krasotici,

Saši,

mrtvi po krivici,

ki polegla je,

umrla,

v mukah strašnih,

kar doma,

čisto sama,

kar doma,

saj vsak dom razloge ima.

 

Miha solz si ni več brisal,

svojo zgodbo zdaj je pisal,

na papir,

na život svoj,

na razloge,

na obstoj.

 

Spomnil se je na očeta,

na vse frajle in dekleta,

Sašo,

Mašo,

Pio,

Lano,

in na Barbiko zaspano,

hčerko,

ki v zibki spala,

ki vaj upanje mu dala,

upanja pa sta le dva,

dva sta tudi razloga.

 

Miha,

prej, ko je k očetu,

šel,

ki v svojem svetu,

tožil je,

da dost ima,

tega kurčevga sveta,

za parfume,

mila,

gume,

za vse tisto,

ki smrdi,

ki zažre te do kosti,

a na koncu pritrdi:

Razlog je,

razlog si ti,

ti, 

življenje v omami,

ti,

življenje v osami,

ti učenje o pravilih,

praskanje po jajcih gnilih.

Starec se zakrohota:

Prav vsak hec razlog ima.

 

Mihov oče kmal je umrl,

nekaj čudnega požrl,

tista vdova ga je vzela,

črna,

razlog je imela,

črna vdova od pekla,

ki vse funkcije ima,

da napake potepta,

za vse to razloge ima.

 

Miha,

strašno razrvan,

zbudil se v krasen dan,

srkal mleko in kosmiče,

gledal gozd,

drevesa, ptiče,

Barbara se prikazala,

Miha pa:

Kako, tamala?

 

Punca,

do ušes rdeča,

od razloga,

ki je sreča,

rekla:

K fantu bom peljala,

sama sebe,

vse mu dala,

pazduhe,

prekratke prste,

pa mogoče...........cojn za krste.

 

Miha,

oče, govori:

Barbka,

moje si krvi,

veš,

da vsaka šala ima,

da ima 2 razloga.

Barbara se krohota,

se pod pazduho menca,

odhiti k novem fantu,

mamilašu,

prevarantu,

skupaj strastna sta vso noč,

da na koncu guma poč,

a za vse na ljubem svetu,

razlog je,

fant reče dekletu.

 

Miha zbral je ves pogum,

kupil je veliko gum,

pa kravate,

nove gate,

pa pokupil vse parfume,

ta dišeče,

ta smrdljive,

pa šampon za laske sive,

balzam za lase ušive,

pa še nekaj za tamalo,

da ji bo lepo pristalo,

modrc rdeč,

in čevlja dva,

prav vsak štos razloge ima.

 

Miha,

enkrat v gostilni:

Narod,

kaj ste mal debilni?

Cele dneve v steklenicah,

cele ure v krasoticah.

Oni pa:

Joj, kolk si grd,

grd si kakor črna smrt,

a pozabi,

saj smo vsi,

čisto vsi,

pa še midva,

pa midva,

razloga dva,

saj vsak špas razloge ima.

 

Miha,

umirjen in vesel,

ključ od avta je vzel,

v špeglu sebe je pogledal,

se še dobro je zavedal,

da prav vsaka zgodbica,

ima vsaj razloga dva.

 

Miha mirno zdaj sedi,

v svoji mali sobici,

ves hrustanec ga boli,

v pljučih polno je krvi.

 

Miha,

ki vse težje diha,

kašlja,

smrka,

hrope,

piha,

vest pa ga pošteno peče,

sebi sam v tišini reče:

Dečko moj,

sam si se odločil,

vse po spisku si zamočil,

vse popljuval,

vse preklel,

a vsaj avto si imel,

kupe gum,

in nov parfum,

in očeta,

ki pogum,

veš, vsak mulc očeta ima,

da mu kak nasvetek da,

oče tvoj,

(se krohota),

vsaka zgodba razlog ma.

 

Miha dolgo je živel,

smejal se,

bil je vesel,

bil vesel v karieri,

bil vesel je v zameri,

v zgodbi,

spravi tam pred bogom,

za vse tisto z razlogom,

ker tud bedna štorija,

vsaj 2 razloga ima.

 

Miha se zakrohota,

se pod pazduho menca,

kri mu prav počas kaplja,

kaplja,

kaplja,

kapljica.

 

V avtu je,

kjer tiho joče,

saj motor se vžgati noče,

Miha,

maničen od sreče,

vetrobranu mirno reče:

Šipca moja,

tu sva dva,

sta razloga za oba.

 

Miha reče,

se obleče,

skoči z avta in odteče,

do križišča se privleče.

 

BUM!

Miha brez sreče,

kri bridka mu iz glave teče,

padel je pod tovornjak,

a,

to lahko prav vsak,

vsak,

ki peš taca po svetu,

ki ves rdeč je pri dekletu,

ki prav res ne upa ji,

reči:

Kaj maš, punca,

tukaj ti?

 

Punca,

mlada in dišeča,

naparfumana,

smrdeča,

pulz se ji v prsih veča,

v prsih,

kjer je njena sreča,

a ta sreča je za dva,

prav vsak špas razloge ima.

 

Torej,

moji, da končam,

pisanja dovolj imam,

imam nekaj,

a ne vem,

a,

ljudje, 

vam kar povem:

V življenju je tako,

vsak si riše zgodbico,

zgodbo,

ki ni kar tako,

da bi dolgcajt ne bilo,

zgodbo,

dramo,

štorijo,

zgodbo s koncem,

zgodbo z glavo,

s svojim bistvom in postavo,

zgodbo za z bogom spravo,

spravo z bogom,

tam,

nekoč,

ko je život nemogoč,

a tudi konec ima,

razlog svoj,

če ne kar dva,

 

(Avtor se zakrohota,

saj krohot tud razlog ima.)

Angel