1.šolski dan.

Učilnica veselih,

razigranih,

nasmejanih otrok,

a v zadnji klopi

tiho sedi malček

in ihti.

Nanj se usujejo

žaljivke,

zmerljivke,

pripombe,

da je cmera.

2.šolski dan,

polno novih poznanstev,

polno malčkov

in simpatičnih deklic.

Vsi se zazrejo

v zadnjo klop.

Tam joče,

ihti

in se solzi

mali Cmera.

Vsi ga bijejo,

brcajo,

pljuvajo

in se krohočejo:

Cmera!

Cmera, cmerasta!

Učiteljica molči.

3.šolski dan,

učiteljica mirno sedi,

vstane in gre

vse do zadnje klopi,

kjer Cmera sedi,

pa ga vpraša:

Kaj ti je?

Je prehudo?

Nato se vrne 

in bledo molči.

4.dan,

5.,

6.,

7. dan Cmere ni,

cel razred se smeji:

Cmera,

sera,

jokica,

bolš je,

da si kar doma!

Učiteljica molči,

bleda,

suha in bolehna.

Najbrž že čez

nekaj dni

šolski zvonec

zazvoni:

Dragi moji šolarčki,

malga Cmere z nami ni.

Vzela ga je strašna smrt,

srček njegov strt je,

strt.

Učiteljica molči,

bledo,

sivo in bolehno.

Dnevi tečejo naprej,

otročad se ne smeji,

le natihem govori:

Cmera naša,

kje si ti?

Cmerko,

mali, radovedni fant,

v sanjah je,

pri mavrici,

otročad pa

sama zdaj sedi,

učiteljica pa molči.

Jok je,

glasen,

grozen,

pa obupen in kričeč,

otročad si v rokave

briše solze,

smrkelj,

slino:

Joj,

moj bog,

zakaj te,

Cmera cmerasta ni več?

Cmera,

Tonček po imeni,

je bolehal pri gagreni,

a starikava gospa,

njihova učitelca,

je molčala za oba,

zase in za Cmerkota.

Ta je bil

njen pravi sin,

a ga vzel je +,

......je hin.

Za spomin

na Cmerkota,

je nastala pesmica.

Angel