Emily
Poezija ne gre
Prepečenec za zajtrk
Ali zgodba res kvari jezik
Emily
Si imela razmršene lase
od vetra
ko si vstopila v Ocean
ko te je kočija odpeljala
in si videla obraz
- Sopotnika -
Kaj si ustrelila
v viktorijanski čas
ko si z glavniki
pomadami in trakci
stopila v krik
da se je slišalo
od večnosti do večnosti
od modre obale
do praznine obzorja
kjer zveni tvoj smeh
in se šumeča voda
zaganja v stopinje tvojih nog
Hoj Ananda !
Ja, E. Dickinson obožujem odkar pomnim. Je pa to poklon večno ženskemu, prefinjenosti, prečiščenemu slogu katerekoli Emily, ki po tej zemlji stopa.
Lepo bodi,
m
O njej smo se učili na faksu, mi je ostala v spominu. Pesmi ima nadzemeljske, življenje je bilo pa tudi neverjetno. Se prav spomnim, da skoraj nikoli ni zapustila svoje sobe? Katero njeno pesem mi priporočaš, jo bom danes malo brala ...
Ananda, nimam pri sebi njene knižice, naslovi pa so itak številke. Vsaka zadene.
Lp, m
Stojan, hvala za branje in odziv.
Lp, m
"Ko si stopila v krik
od modre obale
do praznine obzorja"
Vse dobro voščim
Svit, hvala za stik, lep dan.
Res čudovit poklon pesnici, slogu in času. Kot se spodobi tudi zapisan v ravno pravem vzdušju, da tudi sami začutimo valove (in nas povleče k prebiranju Emily).
Čestitke,
H
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 27. 08. 2021 ob 10:00
- Prebrano 375 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 154.31
- Število ocen: 8