Sneg je padal,

mraz v nulo,

vse ledeno,

Sneguljo je zeblo,

zeblo v ušesa brez kape,

zablo v noge brez štumfov,

zeblo jo je v usta brez zob,

zeblo jo je v samoti brez sedmih cvergeljnov.

Godrnjala je brez Godrnjavčka,

bila je lena brez Lenkota,

bila je skuštrana,

a brez Kuštravčka.

Ni vedela,

da so zmrznili,

kar brez nje,

kar brez slovesa,

brez ceremonije,

brez solza,

brez njihove Snegulje.

Šla je skozi temno goščavo:

Palčki moji!

Šla je skozi peščeno pustinjo:

Kje ste, palčki?

Šla je preko vseh oceanov:

Zlomka, palčki,

kam ste šli?

Snegulja je zajokala,

vendar brez solza,

čustev,

trzanja,

šklepetanja,

čevljev in jopice.

Prišla je in sedla v hrastovo senco,

dišala je,

omamno je vonjala,

ogabno smrdela,

ko je Sneguljčica iz nahrbtnika nekaj vzela,

da bi bila bolj vesela,

da bi se mičkeno zadela.

Bila je zadeta,

nje bluza odpeta,

umazane hlačke,

brez rdečkastih flekov.

Potem je Snegulja,

še nekaj popila,

potem je kadila,

je v žilo dobila,

dve zraščeni dozi,

brez doze,

brez poze,

brez metamorfoze,

a palčki prišli.

bilo je skor tri,

Snegulja kadi,

iz ust se kadi,

a kaj bi brez palčkov,

brez cigaret,

je vse pokadila,

za zdravje,

za svet,

a glej ga,

vsi palčki do nje so prišli,

ko Snežika mlada,

je vina napila,

skadila še tri,

napak ni imela,

le džojnteke tri.

Angel