Skupaj sva hodila v šolo,

včasih se držala za roke,

mogoče sem jo kdaj prijel za roko,

jo popraskal tam,

kjer se ne sme.

Rosno mlada je dobila aparat,

tisto čudo za glihat zobe,

ko je pihala mi v mrzli vrat,

rekla je menda,

da ljubi me.

Kmalu je dobila dobro službo,

kmalu še otroke in denar,

od nekje prinesla je okužbo,

pa mozoljčke,

pa ekcemov par.

Skoraj sem pozdravil ji migreno,

skoraj ji ledvice premečkal,

jo boleče ugriznil v koleno,

ljubčka tja,

pod popek sem ji dal.

Včasih je jokala celi dan,

včasih kujala se je,

včasih tudi sam sem bil bolan,

včasih tudi zravsala sva se.

Mati so nekoč me povprašali,

kam pa hodim čisto vsak večer,

da so me prijatelji iskali,

jaz pa poln sovraštva in zamer.

Ona je postala mlada mama,

poleg nje je ležal očka mlad,

otroče se drlo je v naročju,

v raju čudežnih naslad.

Skupaj sva hodila na postajo,

kmalu midva bova petošolca,

kmalu karte bodo malo dražje,

slišal bom,

kako se dečvi kolca.

V hlevi žvečim suho,

grenko slamo,

z vilami me suvajo v rit,

kar lepo ni za nobeno damo,

ampak, klinc, tako pač mora bit.

S protezo hodim, tečem, plavam,

delam meče, žeblje in denar,

ob večerih spim,

no, zabušavam,

mislim si,

da kljub vsemu sem car.

Včasih smrkam od bolezni,

zarad nje,

mogoče zarad njega,

gledam v zid,

na pajčevino v plesni,

muha crknjena me čisto zbega.

Njo še enkrat sem v koleno,

brcnil s silo, energijo,

ji pocajtal raka in migreno,

rekel ji,

da norci tud živijo.

Ona se takrat ni več smejala,

meni ne,

ne torku in ne sredi,

k meni v naročje je posedla,

rekla je,

da jaz sem le najboljši dedi.

Po laseh so lezle ji čebele,

no,

mušice, ščurki in stenice,

ustnice so plaho ji drhtele,

ko je žvečila kos krvavice.

Sam sem ji kosilo dobro skuhal,

vse pogoltnil sem pred njo in še izbruhal,

ona pa si pentljo je zvezala,

aparatek med zobe si dala.

Najbrž nisem se rodil,

no, ne vem,

saj sem še živ,

mati me sekira: Si kadil?

sosed pa bi raje me pobil.

V vročici čakam grozni konec,

na kolesu sem,

potujem na trajekt,

sem klobase dal v vegast lonec,

da prikril bi svoj defekt.

Med grmovjem nekaj zašumi,

najbrž vrabci so zleteli,

pa zagledam majhne zajčke tri,

srnjo in še dve čebeli.

Po tamalo v vrtec odhitim,

s trajektom,

saj sem brez kolesa,

celo pot robantim in kričim,

gledam rdeče,

penast sem od besa.

Konec je,

pred vrtcem se ustavim,

konec je,

prespala sem vso noč,

gledam tja,

kjer gledat se ne sme,

ko od zunaj nekaj poč.

Se je najbrž žarnica razbila,

sta mogoče dva debila,

sem le jaz - moja norost,

hiša, hlev, dvorišče,

pa še most.

K doktorju grem,

hitro se odločim,

po pomoč,

ki si je ne želim,

v ambulanto nepovabljen vstopim,

s svojim kufrom,

rjovem in bentim.

Zvijam se,

a ne od bolečin,

gledam v temi,

ki temo mi vrača,

vzame močni aspirin,

zvijam se,

saj jaz sem kača.

Kje pa ona je,

deklica s tiste šole,

tista smrklja,

ki je skrivala mozolje,

kje sem sam,

bedim že tri noči,

glavobol me daje,

slab sem volje.

Sem ugriznil se v koleno,

a kolena, šment,

saj ga sploh nimam,

v ustih mam lepljivo, belo peno,

da normalen sem,

si rečem in pokimam.

Je umrl nekaj dni nazaj,

no, mogoče v dvanajstem stoletju,

a za njim ostal le kupček saj,

pa dve mrtvi mravlji v cvetju.

Klavrno je,

ko nekdo umre,

žalostno,

ko konc ti da bolezen,

si mrmra tisto dekle,

ki kot muha leze v steno,

tja,

med plesen.

Angel