franceta obujem

odpeljem en krog in on

tarna o premajhnih sandalih

ko ga sprašujem

kje so tisti počepi

kje je kakšna devojka

je trava mlada  mehka

stopala mu pacajo krtine

brca jih vsevprek

ne prideva do besede

če zagledava traktor

začne grmeti

mulec sploh ne pusti več

do besede   zadržan   jok

je najina spremljava

domov hočem

v skrinjo 

z izrezljanimi čebelicami

in ko zdavnaj že mine

opazim

da je tišina vsepovsod znotraj

brez hlipanja brez ropotanja

po pokrovu

počasi dlan tipa drsi upa

da še diha

da ni umrl

zanalašč

odprem in nasmeh zasede 

brezno ki ga ni pojedlo

s celim jazom si oddahnem

on kliče

ven

s prstom kaže sem in tja

oziram se in vem 

izgledam amater

detektiv bi bil

izbral boljšo krinko

s tomažem imava vsak svoje

okno

nasproti

za naju dovolj blizu

da je narazen

pesem ni devica vse

odkar je na svetu prvi otrok

bog

 ki

človeka uči

učiti se pisati

na zmečkanem aviončku

iz koša za smeti

afrokinetika