A.D. 1993
Stoji, stoji mi Beli grad,
na trgu štirna žubori,
ob njej pa guslar mi sedi,
takole poje, govori:
»Zgodbo o ljubezni večni,
čujte, o ljudje, ki kroži
po Balkanu brdovitem,
o ljubimcev dveh usodi
tragični, ki ju je vojna
v smrt pahnila in o borbi
dveh plemen različne vere,
prej živeči v bratstvu, slogi,
ki pa ju prepir neskončni
skoraj bi spet ugonobil.
V Sarajevu, lepem mestu,
se godi ta zgodba, v vojni
bratomorni, ki zabila
zadnji žebelj je usodni
v krsto sončnega Balkana.
V šolski sta spoznala klopi
naša se ljubimca, Boško
in Admira, v tisti dobi,
ko olimpijada zimska
se vršila je tam doli,
Srečno to bilo obdobje
je za Sarajevo, mnogi
še spominjajo se Vučka,
ki bil car je med volkovi.
Osem let kasneje pride
v Sarajevo vrag, ki hodi
naokrog po mestu s puško
in pobija folk nedolžni.
Vojna je in za ljubimce
to so časi nemogoči,
Boško in Admira v strahu
sanjala sta o poroki.
Za od bomb preluknjanimi
skrivala sta se zidovi,
celo leto dan in noč sta
spala in živela v grozi.
Pa napoči dan, ko naj bi
zakorakala k svobodi,
iz obleganega mesta
tja, kjer vlada mir spokojni.
Tam ob rečici Miljacki
se začne njun hod usodni,
skozi puškine cevi so
gledali ju kakor orli
snajperisti, ki bili so
svoji vselej kos nalogi,
muslimani na tem bregu,
a na onem Srbi voljni.
Točno pet popoldne ura
je bila, ko šla sta k vodi,
ko zavladalo premirje
je na strani mi obojni.
Boško in Admira z roko
v roki skozi Had demonski
šla sta ne da bi slutila,
kaj ju čaka na tej poti.
Romeu in Juliji iz
Sarajeva so po mnogih
dali mukah luč zeleno
za svobodni teritorij
sprti vojski, ki ju ganil
ton iskreni je v tej zgodbi.
Srb bil namreč pravoslavni
Boško je, mladenič zorni,
a Admira muslimanka
brhka črnolaska s kodri.
Toda nista dopustila,
da ju vera in rod loči,
zanju bog je bil Ljubezen,
ki nad vsemi je zakoni.
In, ko Boška je na mostu
strel pokosil smrtonosni,
ko se mrtev je na mestu
zgrudil na asfalt porozni,
smrtno ranjena Admira
zlezla k njemu je ob bok in
ga tesno prižela k sebi,
ter izdihnila v tej pozi.«
To odpel je guslar stari
in potegnil z lokom svojim
je še zadnjič po glasbilu,
v tem mu slednjič struna poči.
Poslano:
23. 08. 2021 ob 11:14
Spremenjeno:
23. 08. 2021 ob 11:16
Potres na Idrijskem leta 1511 je doslej najmočnejši potres, ki je prizadel območje današnje Slovenije. Epicenter potresa (26. marca 1511 ob 14.00) je bil na področju Čedad-Humin-Idrija, toda potresni sunki so prizadeli tudi Švico, Hrvaško, Madžarsko, Češko in Slovaško.
Najhuje je bila v Sloveniji prizadeta Idrija, ki je bila skoraj popolnoma porušena. Potres je zrušil hrib med Idrijo in Spodnjo Idrijo, plaz je zasul rečni tok in reka je poplavila Idrijo. V Škofji Loki je bil skoraj popolnoma porušen škofjeloški grad, v Ljubljani Križanke ...
Glede na lestico MSK je potres dosegel X. stopnjo z magnitudo 7,90. Med potresom je umrlo med 12.000 do 15.000 ljudi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!