Po cesti stopa mož,
na plečih nosi koš –
ničesar za pod zob
ni v njem, le kup tegob.
»Postoj, čemu trpiš?
Zakaj ne odložiš
bremena v temen kot
in vedro greš na pot?«
»Ne morem in ne znam
bojazen v duhu imam,
da brez objema spon
razgaljen bom in SAM.«
in tako gremo, vsak s vojim oprtnikom ... navezani na bremena
Kako enostavno je in kako težko hkrati.
lp
pi
Ja, ane? Kdo bi si mislil, da se je včasih težko ločiti ravno od bremen ... nam postanejo kar nekako domača ...
lp, k.
urednica
Poslano:
25. 08. 2021 ob 14:55
Spremenjeno:
30. 08. 2021 ob 15:18
JJNikamor brez tegob
Jih s sabo nesem v grob
Da teža njih zbledi
Jih noč ugonobi ...
Huda.
Lp lidija
Hvala, Lidija!:)
lp, k.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: kosmulja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!