Najprej ni blo nč.

Pol pa preveč dobrga
naenkrat. Ogna tok, da
začneš prosojno objemat zrk. Sam greš nad
vse, nadse. Plapolaš mal
gor, mal dol, veke
kt tenka krilca.

Na mal večjem telesu.

Sam ni panike,
ker si lahek, ker lebdiš,
ker te ni, ker letiš. In
k si nazaj
se sam še trudš
da neb bil
sam seb
zmaj.

Bruhat ne morš skos.
Tliš sam neki cajta pol
pa si spet sam pa
noč pa zmaj, ogenj, iskre,
luči, mejhne, bucke pa
bruhanca iz vek.

Koma. Pa nisi.
Sam nč je. Ni te. Ne morš
odpret več niti oči,
niti vek zavihtet, ni
ti. Nadse greš, na
nč lebdet. Če te vidjo,
ti njih ne. Nč je.

In vse dobr gor.

Berja Manik