Dotik iz rosnih let,
ambivalenten, boječ,
drgetajoč ter boleč.
Požre me,
zajame v preteklost,
s trni ovije
in prihodnost zakrije.
Vnovič bližina,
stara bolečina,
moj um pa odpor,
črni zapor.
Vseeno nove iskre,
nova polja,
novi obrazi
in nova obzorja.
Torej, upam dlje,
a upam zakaj...
Luna ne ve,
da pretopli je mlaj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: zmajcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!