Gledal sem v nebo,

na nebu beli oblaki.

Gledal sem v nebo,

na nebu zvezde bleščeče.

Gledal sem v nebo,

na nebu sonce.

Kako lepo!

Gledal sem v nebo,

kjer so čudesa,

kjer so nebesa.

Kako čudovito!

Kako lepo!

Zmedeno sem cepetal,

potlej pa odločno d’jal,

da odidem v nebesa,

najprej pa na vrh drevesa.

Ko sem plazil se tja gor,

rekli so,

da sem mal’ nor,

gledal dol sem na Zemljo,

kot da mi v nebesih lepše bo.

Sem preplezal tristo vej,

sem bodril se:

Fant, gor glej!

drugi pa so kar na tleh,

križali se v skrbeh.

Bil sem že zelo visoko,

smrečje držal z močno roko,

vrabci so mi odfrčali,

črvi nemo opaz’vali mene,

ki bedak brez glave,

rinil sem tja v višave.

Sem mrmral si: 

Bog je tam,

tjakaj pojdem,

kam drugam,

saj so pod menoj ljudje,

bijejo me in teže.

Sem nebesom se približal,

sem pomolil,

se pokrižal,

se poklonil v višave,

malo zmeden in brez glave.

Da sem kmal’ v nebesih stal,

no,

raje ne bom lagal,

gledal sem tja v nebo,

gledal sem na Zemljico.

Čakal sem na svet’ga Petra,

ko zavpije naša Petra,

ljubček, dragi,

pridi dol,

kaj je s tabo,

si mar nor?

Od vseh žuljev sem zastokal,

splezal dol in bridko jokal.

Še naprej gledam tja gor,

vsi renčijo,

da sem nor.

Ja, m’rbit sem resno nor,

ampak zdaj ne grem več gor,

cele dneve zbegan tavam,

vendar vem,

da je nebo,

da so nebesa,

vendar mi ni dano,

da jih izigravam.

Tudi v hiši je lepo,

ko pogledam Petrico,

tudi njej je kar hudo,

pravzaprav pa bo lepo,

ko pred nama juhca bo.

Petra z mano se smeji,

cela vas se mi smeji,

gor na nebu pa je nekaj,

pravi mi: Na zemlji vekaj!

Vzamem kramp,

izrujem smreko,

jo razžagam,

vržem v reko.

Več ne gledam v nebo,

le v žuljavo roko,

pa še Petro in še tri plamenčke,

vsak za njo tam tiho,

tiho tli.

Angel