Med konico mojega nosu

in prvo stopnico stopnišča

v Schönbrunnu na Dunaju

se razprostira 259, 44,21 kilometrov

nekaj milijonov življenj

od katerih lastnikov

ne poznam imen

ne spominov

morda si lahko zamislim

kakšne so njihove skrbi in dvomi

in bi si želel

da bi lahko bilo sedaj

drugače.

Med mojim adamovim jabolkom

in kljuko na vratih nočnega kluba Berghain v Berlinu

je 813,25,16 kilometrov

razmišljam

če bi me vzgojile druge ulice

Berlinske ali katere druge metropole

če bi bil zdaj nekdo drug

bi potem govoril druge stvari

bi hodil po svetu bolj svobodno

manj obremenjen

s spolom

ki mi je bil dodeljen

ob rojstvu.

Med mojim desnim kolenom

in stotinami sveč

pred sedežem stranke PiS v Varšavi

sega 918, 33, 62 kilometrov

jezen sem

na vse senilne bele politike

ki si prisvajajo ženska telesa

in s tem njihove rodilne organe

ki ne razmišljajo o mladih dekletih

iz krščanskih družin

nepoučenih in nepripravljenih

na vlogo mame

razmišljam o LGBT – free conah

o prikritem nasilju v družinah

o brezdomnih najstnikih

zavrženih s strani homofobnih staršev

za voljo vere in Jezusa

med mezincem

na mojem levem stopalu

in fontono dei Quattro Fiumi v Rimu

me loči 879,33,21 kilometrov

in nekaj mej

katerih ne bi mogel prečkati

brez potnega lista

brez posega v nosno sluznico

brez denarja za plačilo cestnine

                                                                                                                                            od fontane

me loči 30 minut do Vatikana

odpravim se preko mestnega jedra

do bazilike svetega Petra

pred katero odmevajo večerne molitve

v mnogoterih jezikih

ljudje sklonjeni

s pogledi uperjeni v svoje čevlje

v rokah držijo rožne vence

in pol glasno izgovarjajo meni neznane besede

in jaz samo strmim predse

ker ne vem če verjamem

tem besedam

tem slikam

pogled se mi zatakne

na pozlačenih pročeljih

bogatih freskah

in svetlih steklenih vitražih

ne morem nehati razmišljati

o molitvah za revne in brezdomne

za bolne

in za te ki smo skrenili s prave poti

ne morem zadušiti misli

o vseh sfinjarijah storjenih v imenu vere

o križarskih vojnah

in neštetih prisvojenih življenjih

o pokristjanjevanju

in ljudeh prisiljenih izbirati med lastno resnico

in življenjem

ne morem si izbiti iz glave

usod

vseh otrok

čistejših od vode.

Tom Veber