Objem megle ne popušča.
Zakorenini se v globini svojosti.
Ne prepoznam se v izgubljenosti.
V vsakem vdihu zaznavam.
Tvoj vonj.
Vez s preteklostjo ne popusti.
Zaklenjena sedanjost.
Ruševine življenja odkrijejo tujca.
Mene.
Izgubljen razum ljubezenske norosti.
Zazidan v hiši, ki še nima načrta.
Privid resničnosti izginjajoče lastne sence.
V razcefranem telesu hrepenim.
Po tvoji svetlobi.
Zastrupljajoča norost ljubezni
te je poslala.
Na dolgo potovanje.
Kdaj, le kdaj se vrneš?
Lepa pesem, polna hrepenenja.
Lp, m
Hvala miko.
Lp, Stojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Stojan Knez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!