Gledam v ogledalo.

Kaj je s teboj?

Nato razmišljam.

Od mame sem dobil zaušnico.

Bil sem pač tak.

Razbit.

Vrstniki so me obmetavali z žaljivkami.

Da sem bolj tak.

Zabit.

Dekle,

ki je bilo bolj tako,

zašpehano in neurejeno,

me je na zmenku zavrnilo,

ker sem ji deloval kot bebec,

bil sem pobit.

Domov sem se vračal z vlakom,

kjer so bili samo razbiti tiri,

sam pa sem jokal,

razbijal po oknih,

razbijal po vratih,

bil sem pač tak.

Zjutraj me oče,

togoten,

razjarjen in nalit,

vpraša:

Kaj je s teboj?

Nato je padla batina,

kruta,

ostra,

živalska,

nedoumljiva,

bolj taka,

kot sem sam.

Stojim pred ogledalom,

Nisem bolj tak,

nisem zabit,

niti pobit.

Ogledalo je razbita glava,

ta glava je glava moje matere.

Gledala me je,

me božala po laseh,

me ves čas spraševala:

Kaj je s teboj, sine?

Angel