Odraščati sem nakako morala
mimo svojega življenja,
ki ga je družina pustila na prostem,
sama sem si v večerih našla
ne tako hladen kot.
Tudi, če bi bila naša hiša iz kart,
se ne bi bala, mama je skrbno gledala,
da odpiramo usta samo kadar ...
Sama ni mogla pojesti vseh potresov.
Živeli smo na nemirni točki,
(zame: je to geološki unikum.)
Hiške, ki so obkrožale našo bajto,
so imele čez okna cvetoče hortenzije,
perunike, polkna z rezbarijami in dišeče
perilo na vrtu, kjer sem bila vedno dobrodošla,
tak je bil občutek. Pri njih je vse
plapolalo, mimo je sopihal vlak za srečo,
z večjo lahkotnostjo.
Le zdi se mi, da
(so se (me) sčasoma naveličali,
kot se zna vsak naveličati neprestanih dni
v vonjavah carskega praženca, drv in žara,
ampak res nisem želela česarkoli porušiti,
usta sem raje držala skupaj.
Želela sem sodelovati
brez strogih besed, precejkrat tudi
sama odprla vrata. Najraje medmetom
podobne glasove in zvoke sem položila na pot,
v navzočnost sem
prevečkrat prikimala.
Zares, prijateljic nisem imela, ne vem zakaj -
zato) so na obiske k nam prihajali fantje z ulice
in drugod, kjer sem bila doma.
Razlika v letih se ni stalila
Ponoči sem na poti do školjke
že večkrat zatipala
čevlje, podobno veliko številko.
Včasih kaj ostane med njima.
Takrat, prameni jutra
navadno
obsijejo hodnik in predmete
ležati v njem,
vidim skozi oči novorojenčka.
*
Najlepši pesmi (od vseh)
sta tako
moja otroka
(njima sem)
podarila ime
(vse, kar lahko)
Lepi in trpki spomini, lep spis si napisala, rad te berem.
Lp, m
Lepo pozdravljen miko!
res sem mogla to šunko malo bolj postaviti v razmerje.
spis sem zrezala v pesmico. ampak gre še vedno predvesm za vedro. veš iz pipe mi kaplja, majstri danes pa vse obljubijo. Nova armatura se mi zdi pa prepoceni rešitev problema...
lepo je pisati, ko niti peresa ni potrebno namakati.
lp
Poslano:
04. 08. 2021 ob 12:28
Spremenjeno:
04. 08. 2021 ob 12:28
Nina, vau, tokrat "normalen zapis", seveda to ni čestitka :-)
Resnično si čustveno opisala neke trenutke, ki so te vsekakor zaznamovali in tudi nam dajejo skledo, kaj skledo, pisker razmišljanja.
Poglobljenost v medvrstice veliko pove o tebi, o tvoji globini, prvinskosti ...
Tokrat te objamem, ker si to zaslužiš (ah, pa saj bi te tudi drugače), ti pa le preveč ne namakaj peresa, če boš odpisala :-)
Se veselim tvojih naslednjih črk, ob katerih slovar včasih ni dovolj - saj veš, da se šalim.
In ja, tokrat čista petka.
Stojan
Poslano:
04. 08. 2021 ob 12:31
Spremenjeno:
04. 08. 2021 ob 13:06
Stojan, to ni medmet:
vem ...
rada te imam
Živijo,
tale končni pripis v ležeči pisavi je bolj posvetilo? Kot del pesmi namreč doda malo preveč. Morda ga premakneš na začetek - da bo res delovalo kot posvetilo? Ali kam bolj desno?
Seveda odprta za druge razlage.
Lp,
Helena
Poslano:
10. 08. 2021 ob 18:19
Spremenjeno:
11. 08. 2021 ob 07:05
res, poglej. na začetek tudi, celo bolj paše (ta del). rodil se je nazadnje, pa tam ostal. res je precej podobno posvetilu, četudi je prišlo, kot spoznanje, ugotovitev, pomiritev ... iskala sem položaj in izmik na koncu mi nudi, da zajamem oboje.
hvala Helena, ponovno!
lep lep pozdrav
Tudi tako desno je dobro.
Da se nek ritem pesmi zaključi z očmi novorojenčka. Kot bi potovali od izvora do drugega izvora, v prednikih našli potomce, začetke v koncih in obratno.
Odlična je tale geneza.
Čestitke,
H
srce, dvakrat na pol je štirikrat hvala..
čudoviti dnevi za surfanje na vročinskih valovih.
lepo bodi,
N
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: afrokinetika
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!