Dotik s prsti po mehki
pristriženi travi...
In sanje poneso sanjalca...
tja, v vonjave,
tisočev svežih cvetlic...
Vode so žive...
polzijo žuboreče
in igrivo hrepeneče...
sence plešejo svoj ples...

Ta trenutek je večen
In naslednji tudi...
pa slednji in slednji,
naj ples senc se ne konča...
Na koži sanjalca - koža...

Z modre preproge se vsipa zlato
in s tal kristali rose...
Čas je ustavljen in
svet zunaj - je iluzija
medtem v opoju...
senci plešeta svoj ples...

Nekje vztrajno besnijo
valovi penečega morja
kričeče, vendar neslišno...
ni pomembno,
kajti senci...
plešeta svoj ples...

Noč je mlada...
in topla...
luna je hladna...
in brezskrbna...
pesem škržatov,
šumenje valov,
in rahel vetrc...

Slišim vse to...
vstanem in rečem:
" Kako si?"

Mark Ardent