Zaigraj mi na mandolino 

pesem staro, pesem fino.

Te mandoline glas. Lep je

lep poletni čas. In tople te

noči. Ko ob nežnem zvoku

srce samo' se smeji.

Srce se smeji in malo

zarosijo se mi oči.

Ob zvokih melodije,

ko igrajo mandoline

pesmi stare, pesmi mile.

Igraj mi na mandolino.

Lepo, staro melodijo.

Da slišim morja valovanje

na pomolu, kjer rodijo se

resnične sanje. Da slišim

belega galeba petje.

Ko leti čez cvetoče cvetje.

Galeb poje melodijo.

Pesem staro, pesem fino.

Srce samo se smeji.

Ko galeb svojo zgodbo

govori in mandolina zazveni.

Igra mi pesem morja, sonca,

belega kamenja in dišečega

borovca.

Galeb poje, srce samo se

smeji, ko v poletni noči

mandolina zazveni.

Pesmi stare, pesmi duši mile

v zavetju starega borovca.

Mandolina igra mi melodijo

morja, sonca.

A tam nekje gor visoko

nad borovci. Tam nekje,

kjer doma so Primorci.

Naredi se dan in nova zora. 

Ko ribič svojo mrežo v morje 

vreči mora. In gor visoko 

na modrem nebu slišim 

staro mandolino. Igra mi 

pesem lepo, srcu milo. 

Novi dan. novi je dan 

in nova zora. 

Ko galeb svojo pesem 

peti mora. Ribič vrže 

mreže svoje. A stari 

galeb s srcem tam gor 

večno piše pesmi nove. 

Blanka Drnovšek