krošnje bujne rjavijo
kot oklepi meči ščiti
sončni žarki v njih zaspijo
z mehko senco so pokriti
male mehke buzdovane
stari kostanj si nadene
ne za borbe ne za rane
vda se in v jesen ovene
zrak zgoščuje se v meglice
nad gozdovi polji vodo
skrije zastor njih resnice
čas se smeje nad svobodo
v njem rusalke se vrtijo
škrati čarnost večna bitja
naši dihi obstojijo
z lutk odrezana so nitja
Spak in Oberon kot brata
nam slepilo nakapljata
Lepa pesem.. L.p.
In take tvoje pesmi me najbolj navdušijo. Rad jih vidim in kot take doživim; še posebno ko se sprehodim skozi grajsko alejo kostanja ...
Naj te mehko božljajo poletni dnevi, Poetesa Irena,
Sašo
Irena, zapis, v katerega se je krasno in predvsem poučno poglobiti.
naši dihi obstojijo
z lutk odrezana so nitja
Vsekakor razmislek trenutka, bistva, enosti ...
Objem, stojan
Poslano:
02. 08. 2021 ob 21:08
Spremenjeno:
03. 08. 2021 ob 01:02
Je vse le igra niča, ples prahu, slepilo,
So stvari vse brez temelja v sebi,
Brez krmarja to plovilo.
Vse v tebi,
Brez česarkoli kar bi minilo
Poslano:
03. 08. 2021 ob 21:19
Spremenjeno:
03. 08. 2021 ob 21:21
Blanka
Sašo
Stojan
Svit
miko
prisrčna hvala
objemam vas z dobro mislijo
pi
Odlična pesem, le tale verz bi mroda še ritmično dodelala:
čas edini ima svobodo
Lp, Ana
hvala, Ana
čas se smeje nad svobodo?
lp
pi
Bi šlo ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!