Magdalenina tožba
Utrujena rišem svojo roso
v mreže besed
Čas ne vrača duše
kot čaša vina
Kje si
ljubljeni
za vrati istega srca
Za stolpi
in obzidji
množice obrazov
da le po ranah
te spoznam
Nemerljivih
kot je grob
starejših kot je sonce
Vzet
izpred mojih oči
ki kličem te
edini
le s prtom
in povoji za spomin
Utrujena rišem svojo roso
v mreže besed
miko, ni kaj, zopet poučen zapis, čestitke.
Lp, Stojan
ne umre, le odide in se vrača, drugače
veš da je, ko ni in da ni, pa je
da se le ne izgubi
srce
lp
pi
Hvala, Irena, za besede, ki vračajo vero.
lp, m
Nežna žalna pesem ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 31. 07. 2021 ob 00:14
- Prebrano 562 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 204.5
- Število ocen: 11