nisem še zbrala 
zvezdnega prahu
vdihnila sem
košček meteorita
ostal mi je v nosnicah
kot tvoje oči
ki so strmele tja
od koder se nisi vrnil
da bi povedal
kako je
prehajati
med Poreznom

in Himalajo
ko bučijo gore
ko se penijo hribi
skalnatih morij
ko je nebo premica

in koren
hkrati

čas v steklenici
cebedinovca
se je zakrivil
zeli so se divje
pognale
proti sintropiji
raztezajo se
kot vesolje

vate

(dragemu prijatelju Dariu Corteseju v slovo)

Katarina J.