V petek sem ubila sršena
Luč ga je vabila k meni
Na cesti zastoj
In njegovo truplo
Na zemlji moje orhideje
Bele
Ustrašila sem se njegove veličine
Tako naravno
Pa samo luč je hotel
Hotel
Z zvezdami
Nocoj jih on vidi več kot jaz
Začutila sem razkol njegovega telesa
In sama šla na pol
Od hudobije
Ki jo jaz tudi prinašam svetu
Ni moja krivda
Da sem človek
Moja krivda je
Da vladam vsemu
Da opravljam hudičeve posle
Ko se medtem igram boga
S fanti iz paralelke
Žgem mravlje
Da jih odvadim naših medenih rok
Stran od zidov in luči in betona
Pojdite
Sršeni in mravlje
In vse
Gomazeče
In vse
Brenčeče
In vse
Grleče
In vse
Gnezdeče
In vse
Leteče
In vse
Sršeče
In vse
Sluzeče
In vse
Žgoleče
In vse
Moteče
Svetloba je sonce
In sonca ni pri nas
Še luč je umetna
Poslano:
23. 07. 2021 ob 22:46
Spremenjeno:
23. 07. 2021 ob 22:50
Kakšen konec!
Že sredina
stopi (v) človeka.
In ta najde začetek
(lep naslov)
"neskončne dvojine"
Res je, nikar graditi betonskih kletk.
Berja, 'skoraj' si me prepričala, da lahko nastavim lupo pod žarnico .
Izjemno, naravno, močno!
te pozdravljam,
Nina
Joj, Nina! Hvala. To je vse, kar premorem <3>
Poslano:
23. 07. 2021 ob 22:51
Spremenjeno:
23. 07. 2021 ob 22:53
Srce,
to je vse!
kar lahko izgubimo. ne daj se.
bravo!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Berja Manik
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!