Sršenom

V petek sem ubila sršena
Luč ga je vabila k meni
Na cesti zastoj
In njegovo truplo
Na zemlji moje orhideje

 

Bele

 

Ustrašila sem se njegove veličine
Tako naravno

 

Pa samo luč je hotel

 

Hotel
Z zvezdami

 

Nocoj jih on vidi več kot jaz

 

Začutila sem razkol njegovega telesa

 

In sama šla na pol

 

Od hudobije
Ki jo jaz tudi prinašam svetu

 

Ni moja krivda
Da sem človek

 

Moja krivda je
Da vladam vsemu

 

Da opravljam hudičeve posle
Ko se medtem igram boga

 

S fanti iz paralelke
Žgem mravlje

 

Da jih odvadim naših medenih rok

 

Stran od zidov in luči in betona
Pojdite
Sršeni in mravlje

 

In vse
Gomazeče
In vse
Brenčeče
In vse
Grleče
In vse
Gnezdeče
In vse
Leteče
In vse
Sršeče
In vse
Sluzeče
In vse
Žgoleče

 

In vse
Moteče

 

Svetloba je sonce
In sonca ni pri nas

 

Še luč je umetna

Berja Manik

afrokinetika

Poslano:
23. 07. 2021 ob 22:46
Spremenjeno:
23. 07. 2021 ob 22:50

Kakšen konec!

Že sredina

stopi (v) človeka.

In ta najde  začetek

(lep naslov)

"neskončne dvojine"


Res je, nikar graditi betonskih kletk.


Berja, 'skoraj' si me prepričala, da lahko nastavim lupo pod žarnico  . 

Izjemno, naravno, močno!

te pozdravljam,

Nina

Zastavica

Berja Manik

Poslano:
23. 07. 2021 ob 22:49

Joj, Nina! Hvala. To je vse, kar premorem <3>

Zastavica

afrokinetika

Poslano:
23. 07. 2021 ob 22:51
Spremenjeno:
23. 07. 2021 ob 22:53

Srce,

to je vse!

kar lahko izgubimo. ne daj se.

bravo!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Berja Manik
Napisal/a: Berja Manik

Pesmi

  • 23. 07. 2021 ob 22:37
  • Prebrano 329 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 89.09
  • Število ocen: 4

Zastavica