Vse - povsod
Dobil sem knjigo v dar. Od prijateljice.
Odprl sem jo, ne vem, kaj je bilo prej.
Iz nje so na vse konce vzleteli metulji
in ptice. Knjiga je postala precej lažja.
Nosila mi je čokoladke,
kar se ni nehalo. Srca so mi mezela v objem,
vseh niti nisem znal porabiti.
Zamrznil sem jih, daroval soncu in modremu nebu.
Ne znajo letati, bi se še kam zabila.
V pesmih, ki so se usuvale od zgoraj,
je nastopal tudi Bog. Vedno čaka za ovinkom,
izbere pravi trenutek, me reši dileme, ker velikokrat
ne vem čisto najbolje, kaj naj počnem z njim - s to
neskončno raztezno besedo.
Ne vem, kako bi opisal - največje skrivnosti
raje prepuščam drugim, naj se kravžljajo z njimi,
jaz se v spomladanskem času po tjulnjevsko
nastavljam čohanju žarkov
skozi žaluzije vzbrstelih krošenj.
Tudi kulinarika me vedno bolj zanima, sploh
odkar sem prečital Knjigo nereceptov. So me kdaj
motili angeli? Ne. Skozi celotno zgodovino poezije
skačejo iz knjig. Še zlikam jih s toplo dlanjo,
če so rahlo pošvedrani kot sveže izbubljeni metulji.
Kjer se Soča izliva v morje Adrijansko, sem se znebil
(grdo rečeno) še kitov, delfinov in želv, in bilo je prav veselo -
tista novica: Kit grbavec si je v spremstvu delfinov
našel zatočišče v Tržaškem zalivu.
Knjiga je bila po tistem pa res že prav lahka,
tako, da sem jo brez problema dal v žep
in s to šifrirano, igrivo prisrčnostjo
hodil skakljajočih misli po svetu.
In kako, ob vsem tem, naj bi bil nekdo žalosten?
V pozni starosti sem nekega dne izvedel,
da se je avtorica poslovila. Vedno sem se bal
tega trenutka ... najtežje je oditi drugi,
če imaš nekoga rad. In takrat si morda celo rečeš,
kako vesel bi bil, da je le ne bi s/poznal,
ker v tistem trenutku, ko je njena lastovka
med platnicami zadnja poletela za vedno tja nekam
onkraj nedoumljivega zvezdnega neba,
se je zazdelo,
da nobena, še tako tolažeča in popolna
predstava angelov,
ne bo zmogla zapolniti praznine
v mojem srcu.
[In/Toda - le kako, ob vsem tem ... ?]
ne vem čigava so odrezana krila. jaz ne znam vtaknit niti niti v šivanko .
Srečko, saj to so orgljice, ustna harmonika, od boga!!!
raztegnem se v vzlet, in padam, padam, in le upam, da ne špricne, če se mi uspe zapičiti z glavco.
Cmok
Nina v grlu
Srečko, krasna prispodoba knjige, nikoli dokončno napisane.
Metuljčki - lepota življenja stkana v informacije.
Tudi "vključeno" božanstvo ima veliko težo.
Skratka, zame presežek v sporočilnosti.
Lepo bodi, Stojan
neskončno raztezno besedo.
Knjiga je bila po tistem pa res že prav lahka,
tako, da sem jo brez problema dal v žep"
Čestitke
jp, Svit, me veseli. S psihološkega vidika zna biti zanimivo, če se beseda Bog raztegne in napolni z ljubo vsebino.
Stojan, ne vem, v veselje pa mi je videti, da na splošno zagovarjaš sporočilnost v pesmih. Ni nujno, da je nazorna, lahko je prikrita, a vseeno, tudi meni ni dovolj nestrnjena besedna telovadba.
Nina, kaj naj porečem, tudi tebi, ki si zame stokrat podčrtana podčrtančica, 101 x hvala, pa da si opazila tudi vedrino.
.
no, tančice, te imam rada.
*pa vseeno, ne odkrivajo toliko lepote,
kot je ti ne skrivaš.
Res je, da večjih besed nikoli nisem dobro razumela. Tudi priklanjanje se pri meni zgodi znotraj, razen kadar sem pijana kot štanga, takrat se lahko zlomim.
Ta pesem me nagovarja, da se vrv ne zlomi. Prepari , najprej, na soncu, potem ti lahko ostane v roki vsak kos posebaj
Da zmaji ne bruhajo papirnatega ognja.
Da sreča ne počiva 'vse vprek',
ampak temveč
povsod.
Da, kamor ne morem pasti, ne vrtam luknje,
v katero bi padle te, ki so, ne da bi jaz.
* Enkrat sem imela takega prijatelja
(nikoli več).
Srečko, ob vsem tem, res, kako le?
(podaril si mi svoje vedre večnosti
prazno vedro je težje, pardon za slovnične napake)
o, Nina, kakšen poetičen komentar, pa še pred kofetom. :)) ja, ko smo že pri božjih rečeh, naj bo še malo govora o veri. -- veseli me, da te je tako močno oplazila pesmica.
Tam, kjer je pesem, verjamem, da se srečujemo v univerzalnem - odrešeni in slečeni - izmov ter raznoraznih flancastih idej -- ni to vse (preživeti moramo tudi v običajnih svetovih), pa tudi zaslepi lahko, ampak kakšna sreča, da se magari samo kot bralci in pisuni lahko opominjamo, da ne pozabimo na 'lastovke' in podobne pojave. ...
Ja, je sreča, včasih tudi ne opazimo,
kako trdna je vrv, tudi zato ta pesem ...
pač zlezemo v škatlo,
škatle v nas, in nismo vedno popolni lutkarji, če pa imamo vrvice za dlanmi. :)
Ampak res, še enkrat, čast i radost.
Ko besede postanejo bitja in bijejo vsenaokrog, se zdi vse neomajno, lahko in angelsko, karkoli že s tem imenujemo ... torej ta zanimiv odnos do prebranega - čestitke,
lp, Ana
me veseli, Ana. ja, saj tudi je neomajno. čemu bi sicer ti vlakci ...?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Srečko Luštrek
- 20. 07. 2021 ob 12:17
- Prebrano 732 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 120.54