Ujeti upi so v praznini mreže.
Zardele pozne češnje zrejo v julij.
Glej, sonce češe se z bledilom dneva.
Spolzel tja v sence je pozabljen junij.
Steguje morje dolge roke k nebu.
Vreščijo spet galebi na ves glas.
Naguban ribič vdano sede v barko.
Priplazi smrt se, išče pravi stas.
Sedi pred hišo zgrbljena v dve gubi.
In gleda dihe – zdijo se vse tanjši.
Pomisli nanj, brez glasa ga pokliče.
Se svetijo valovi, vedno tanjši.
Polzi star ribič v večno neizbežnost.
Ne išče jate rib srebrnih kril.
Klic njen zariše mirnost mu na lice.
Srce iz čipke, pesmi dobrih vil.
Vsa drobna, krhka mu topli objem.
Molči zdaji krajec, bel odsev gladine.
V poljubu večnem so ujete ribe.
In v mirni duši. Čakajo globine,.
Lepa pesem... Lp
Malo drugače, kot smo navajeni. Treba se je izprobati v raznih formah.
LpM
Poslano:
20. 07. 2021 ob 09:59
Spremenjeno:
20. 07. 2021 ob 10:02
Vse se menja, tako tudi poezija. Normalno je, da moderna poezija zavzema dobršen del opusa mnogih pesnikov. Po drugi strani, niso vsi bralci pesniki, niso tako močno kultivirani in moderno poezijo sploh ne razumejo. Metrika pride z vajo, RIMA pa je "lepa" za ušesa, in je zaradi tega dobrodošla. Seveda, vsak se sam odloča kaj bo pisal, pa tudi za koga: za izbrano elito, ali za narodne množice.
LpM
P.S. Razlaga ni moja, je povzetek neke literarne debate nekega profesorja književnosti.
urednica
Poslano:
26. 07. 2021 ob 15:54
Spremenjeno:
26. 07. 2021 ob 20:57
Metrično dopolnilo v pomoč, če jo sprejmeš, Nada :)
Ujeti upi so v praznini mreže.
Zardele pozne češnje zrejo v julij.
Glej, sonce češe se z bledilom dneva
Spolzel tja v sence je pozabljen junij.
Steguje morje dolge roke k nebu.
Vreščijo spet galebi na ves glas.
Naguban ribič vdano sede v barko.
Priplazi smrt se, išče pravi stas.
Sedi pred hišo zgrbljena v dve gubi.
In gleda dihe – zdijo se vse tanjši.
Pomisli nanj, brez glasa ga pokliče.
Se svetijo valovi, vedno manjši
Polzi star ribič v večno neizbežnost.
Ne išče jate rib srebrnih kril.
Klic njen zariše mirnost mu na lice.
Srce iz čipke, pesmi dobrih vil.
Vsa drobna, krhka mu topli objem.
Molči zdaj krajec, bel odsev gladine.
V poljubu večnem so ujete ribe.
In v mirni duši. Čakajo globine.
Lepo, da se pesemdotika.
Lidija, z veseljem sem spremenila in hvala.
Maki . pri meni je tako, da kaj dosti ne razmišljam, za koga pišem (nimam kakšnih ambicij) če pridejo rime, so rime, če pa ne, tudi prav. Včasih vem, kaj želim s pesmijo povedati, včasih pa nimam pojma. In če takrat hitro ne zapišem, se vse izgubi - pa tudi tako mora biti.
Morske pozdrave Nada
Vidim, da sem v drugi vrstici prve kitice po pomoti izbrisala pozne
in je sedaj Zardele češnje zrejo v julij,
namesto Zardele pozne češnje zrejo v julij.
Zdi se mi, da manjka, sama pa ne morem več popraviti, pozdrav nada
Urejeno.
LP L
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!