Kaj na diham, kaj zagrizem ?
Vihar ali jutranjo sapo ?
Ostri rez prvega žarka,
prhut peruti,
ki bi to ne smele biti.
Vsaka mala dobrota
je do solz ganljiva,
vsak požirek sline je steklen.
Nastiljam mehko
za vse odrezane zmajeve glave,
čudno okamenele,
v tišino brez tolažbe.
So kot znak prhkega časa,
kot izsušenost,
preteklo suho upanje brezplodno.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Janez Virant
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!