Zaprt v majhni kletki,

tresem se,

drugi so svobodni.

Oblečen v strgan jopič,

žalosten sem in sam,

sprašujem se,

zakaj drugi nosijo žamet,

svilo.

Stopam po ozki ulici,

zaslišim šum,

raztrganega kartona,

zavržene plastike,

sprašujem se,

zakaj tako,

ko drugi na usnju sedijo,

odpirajo zaklade,

in ubogemu se smejijo.

V levem žepu nimam nič,

v desnem je prazno,

gledam sivo ulico,

in sprašujem jo,

kam je poslala tisto stolpnico.

Brez denarja,

brez obličja,

s težko ketno okrog glave,

ulica mi tiho reče,

tiho mi besedo reče,

ki me vse do konca peče.

Je še kje kaj sreče?

Sprašujem se,

kje rože so doma,

ko tu je le nesnaga,

le smeti in smrad.

Kako naj ta,

ki v mojem je teleščku,

živi rad?

Do konca me hudo boli,

takrat pa duša se odpre,

odpre se moje srčece,

od mene padejo bremena,

sprašujem se,

zakaj ne klecajo mi več kolena.

Zaprt,

sestradan in umazan,

pa zmešan,

zmeden in brez perspektive,

stojim pred tisto stolpnico,

a ne sprašujem se.

V stolpnici je le bogastvo,

je svila, žamet, krzno,

ljudje so,

v vrhu elegance,

a brez obličja,

in brez tolerance,

sam pa ne sprašujem več.

Ljudje tam,

v veliki hiši,

so hitri kakor poljske miši,

so pridni kakor črne mravlje,

nabirajo kakor čebele,

in vlečejo za seboj plug garaški.

To so pač ljudje v kravatah,

z vzorčki na najdražjih gatah,

z delom,

vedno nehvaležnim,

s šefom,

grobim, zlobnim,

in betežnim.

Konec je,

ko zvrnem se na tla,

a čisto mirnega srca,

v duši moji mirno poje,

ne sprašujem več.

Življenje borno,

med smetmi,

v pasji kletki,

zraven vode,

med ušmi,

kaj bolje je v tisti hiši,

kjer delo zgodaj se začne,

ko jaz šele pokukam s kletkice.

Ker sem žival,

nimam denarja,

če bi bi človek v svili,

v računih in papirjih,

bi si rekel:

Čakaj ’mal, bi ne bil raje žival?

To je pasja perspektiva,

ko še repek moj uživa,

lajam v tiho,

mrzlo noč,

daleč stran pa tista hiša,

siva in velika,

siva in ušiva,

se sprašujem,

kako lahko človek sploh uživa.

Angel