Nad strmo ulico

se kregata modra in rdeča.

Puhti iz kamna, 

puhti iz asfalta.

Vonji oleandra, lovorja in rožmarina

plešejo s sencami v dolgih oblekah,

Na nizki klopi,

s katere se lušči zelena barva,

sedita.

V gostem molku.

Lovita spomine, izmuzljive sardele,

v ribiško mrežo,

Z enakomernimi gibi jo krpata.

Zgrbančeni, grobi prsti

so hvaležni.

Galebi, sol, veter.

Čakanje, čakanje, čakanje.

Na ulov.

Na vrnitev.

Na raztepene otroke,

ki nikoli nimajo časa.

Na noč.

»Sanjala sem«.

Pogleda jo in pokima.

Vesta.

Dotakne se njene roke.

Zmehča se ulica.

Puhti iz kamna,

puhti iz asfalta.

nada pecavar