Jutro se je izleglo

s klicem k molitvi.

Veje kostanja se zibajo

v jesenskem vetru.

Na pokošenem polju

stojijo beli nišani*.

V spominu se leta razpršijo

in iščem ljudi, ki jih pogrešam

na neurejenem dvorišču

pred hišo, v kateri nihče ne živi.

Ne zavedajoč se, kaj sem

v človeškem stanju,

s pogledom tavam

po podeželski planoti

in z malo godrnjanja

zaradi brenčanja čebel,

spremenim razpoloženje,

ko moja oropana duša

srka sladke nežnosti.

                                       Nišan* - muslimanski nagrobnik.

Žiga Lev