VALOVI ME VRŽEJO V NEBO
V počene zvoke galebov,
osamljenih maternic
in polzaprtih oči,
ki žebrajo molitev.
Z veliko šivanko
prediram trdo kožo na srcu.
Izvezem
okna sčipkasto zaveso
in široko odprta vrata.
Glasov je preveč.
Pretežki so.
Iztočim jih.
V izžeto skorjo zvitih borov,
v školjke, ki samevajo,
v nabijanje škržatov.
Jutri bom vezla
hvaležnost in tišino.
žebrajo?
Lp, JUR
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 11. 07. 2021 ob 09:20
- Prebrano 246 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 45.5
- Število ocen: 1