Na pomolu sedim,
zazrem se v morje,
ki name deluje kot magnet,
se ne premaknem,
saj ob tem pogledu
takoj si prevzet.
Misli mi poletijo,
kontrole nad njimi več ni,
se v čarobnem svetu vrtijo,
me prijem trenutka ne izpusti.
Tako sedim kar nekaj časa,
dokler ne zmoti galebov me krik,
takrat vstanem
in še nekaj trenutkov stojim tam kot kakšen kip.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: darjapeterin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!