Zvonik ves bel in vitek dviga se v nebo,

na njem je ura,

ki že dolgo pravilno več ne gre,

v notranjosti pa zvonovi,

ki vsake pol ure nase opozorijo,

vsako polno uro pa toliko krat kot se obrne ura pozvonijo.

Da temu se privadiš,

potrebna predvsem je mirna kri,

saj že na vse zgodaj zvonik se prebudi.

Golobi,

ki na vrhu zvonika našli so svoj prostor za sedet,

pa ne zmenijo se za zvonjenje

in zvonik so si čisto prisvojili,

na njegovo glasno zvonjenje so se že prilagodili.

Zvonik tako že leta kljubuje vsemu,

kar okoli njega se godi,

se ne zmeni za veter, sonce ali sol,

oziroma za vse kar njegovo suverenost načeti si želi.

darjapeterin