Hodiš tja do potoka,
iščeš, a ne veš kaj.
Vse je prazno, kot v vakumu,
spomini so sivi, srce je osamljeno.
Prodajaš dolgčas,
še sam ne veš,
kakšno trpljenje skrivaš.
Veselil bi se, a ne veš kako.
Iskal bi stik, a ga nimaš kje.
Veš, marsikaj ti je pripadalo
in oprosti jim, saj ti niso znali podariti.
Sedaj zakopljem tvoje prekletstvo,
tebe pa ne pozabim nikoli.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Denis Kotnik
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!