Kako naj

Kako naj svoje konje brzdam,

ko mi njihove zlate uzde polzijo čez obraz

in zlobni pastirji netijo ognjeno kri…

Kako naj spregledam cigane in njihova južna telesa,

ko sami brišejo stopinje  za seboj…

Kako naj veter vzgajam,

ko ga v svoja jadra vabim

in v jamboru pokajo strune nabreklih trenutkov,

 da se na dah srca potopim

v skrite vmesne prostore pregrete bližine…

Kako naj neme viharje čez mirna sidrišča

v neznaten piš pospremim…

Kako naj s sledovi konjskih kopit pod bluzo

zorim za neslišno kopičenje časa…

Prihajajo preplašeni dnevi krhke zrelosti.

henodarling