Sopenje me zasleduje.

Počasi premikam plasti zraka.

Ne štejem dnevov, ur, korakov.

Ne štejem odrgnin, žuljev,

pikov, ugrizov, padcev, krvi.

Vlačim se med dračjem.

Da se ne zarastem.

Ostanke obešam na robidovje-

mogoče pomodrijo.

Pozabljeno in čakajoče

se prelije v molk,

odpre me žerjavici zemlje.

Ptičem pustim,

da izkljuvajo mrtvo.

Iz razpok pojem pesmi,

ki jih ne poznam,

dokler ne izgubim glasu,

dokler gibi več ne bolijo.

Jasnina z lahkotnim galopom

pospeši srčni utrip

v dneve brez začetka in konca.

Pretihotapi se vonj po meni.

Rinem v klanec.

Vedno znova.

nada pecavar