Vprašajo me zakaj pišeš

ljubezenske pesmi,

rada govoriš o sreči, ljubezni.

Ljubezenske pesmi?

Ja, lepše je govoriti o sreči,

ljubezni, ko že tako v svetu

dovolj je melanholije in

strupene plesni.

In zakaj pišeš o upanju, sreči. 

Vprašali so.

Ko pa v življenju vse preveč

gledala sem zlo, mogoče zato.

In še to ti povem.

Če bi pisala o vsem tem

predolg bi bil že samo refren.

Kdo sploh bral bi moje pesmi

o vsem tem.

Vsa ta vprašanja.

A moj odgovor vedno brez

posebnega znanja.

In najlepše je, ko duša lahko

sanja. Sanjam o upanju,

hrepenenju. Zelo enostavno.

O ljubezni, veselju.

Pa pustimo to kapljico

melanhonije. Vse to me ojača

in nikoli ne ubije.

In nič ne stane, če kaj vržeš

preko svoje rame in se

pesniška duša v ljubezni ujame.

Vse to mi strašno štima

in se še rima.

Rada odgovarjam na vsa

vprašanja brez velikega

znanja.

Lahko bi pisala melanholicne

pesmi a kaj, ko lepše so mi

vse tiste polne upanja in

ljubezni.

In lepo mi je. Lepo je

prinašati svetlobo tam

nekam globoko v ljudsko

srce. 

Blanka Drnovšek