Bleda je in tiha in siva.
Kakor prozorna kotanja.                                                  
Govorili so ji, da ne obstaja
in ona jih je tiho poslušala
in opazovala
kako se jim penijo zobje med zgodbami. 

Med črkami so se jim cedile lobanje,
pesmi so jim škripale pod konicami granita,
med prsti so jim goreli členki
in zapestja so se tresla od lomečih basov.

Slišala je šumeče slapove smeha,
hropeče, deklarirane citate,
v pravila zavozlane pravljice iz perja                in iz vrtnic in iz trave.

Poslušala je glasna škripanja čeljusti,
odhajanja, ki so jih spremljale oktave,
mol med žvenketanjem zadnjega slovesa.

Tiho si je položila prst na kamen.

Skalovju je odrezala slemena,
vetru piš in pokanje kostanja                              je zamenjala s pokanjem hrustanca,                  po vsej dolžini boka                                              in po desni strani glave.

Slišala jih je,
kako strmijo v njene bele sanje,
kakor prikazni pod prekipajočim rdečim soncem,
kakor plazilci iz grozečega podzemlja,
plenilci na možgane, 
ki jim je samum že odrezal vrh temena.

Preprosto je plesala na refrene hada,
sledila ritmu tolkajočega gromenja,
taktom plastičnih piščali,
korakom salse, rumbe, twista,
vrtela je kolena v smeri sambe
in pozabila na tiktakanje telesa,
na cikle vetra,
na zibajoče modre palme.

lorellia