obrazov, ki so pričakovali več. Zato se naslednjič, ko imam priložnost uspeti, zbudim prestrašena. Spet bom ta. Spet bom razočarala. Pripravim se na poglede in zavzdihe in lažnive nasmehe, pospremljene z mislijo „naslednjič ti bo uspelo“. In ko sem tam, ko stojim med mnogimi drugimi, sem pripravljena na poraz. Zrem v tla in čakam, da mine, v upanju, da si me nihče ne zapomni – nisem vredna.

Ko mi uspe, ne vem, kaj narediti. Zato se opravičim. In se opravičim še enkrat in še enkrat, še enkrat. Oprosti. Oprosti, oprosti, oprosti. Nisem hotela. Bilo je po nesreči, bila je napaka. Oprosti. Vem, da so si nekateri zaslužili bolj kot jaz. In gledajo me enako kot prej. Spet sem razočarala, v redu je. Objema ne razumem, a ga sprejmem. Po licih mi polzijo solze.

Ko mi telo, prižeto ob moje, šepeta bodrilne besede na uho, odkimavam. Kaj se dogaja? Kaj naj naredim? „Oprosti.“

„Zaslužila si si. Garala si in uspelo ti je. Nimaš se kaj opravičevati.“

Tega občutka ne poznam. Tuj mi je. Dolgo je tega, ko sem ga nazadnje čutila. Zato ga potlačim. Kot temno neznano senco ga potlačim v kovček pod posteljo. Tedaj me prešine. Morda mi je pa re uspelo. Oddahnem si. To pomeni, da bodo naslednjič pričakovali še več in lažje jih bo razočarati.

Oprosti, ker mi je uspelo. Naslednjič mi ne bo. Oprosti tudi za to.

Zaspim mirna.

h.