Restavracija ob avtocesti
Ona preko sto
On tam sedemdeset
Oba okrog petinštirideset
Vstaneta od mize s skodelicami in kozarci
Popij kavo
Reče on
Izpod ustnic mu rastejo podočnjaki
Ona zardi
Ne bi, ni ravno …
Globoko pod glasilkami renči zver
Popij to
Mrakoben oblak spije njen
Zdaj bi imela dovolj
Plačal sem ne izreče
le
Popij
Njene oči se skrivaj ozrejo po okolici
Srkne
Odloži skodelico
Popij
Je kratko in odsekano
Kot udarec sekire in odpadlo deblo hkrati
Popije
Sram
Strah
Za njim pošljem strele
ki jih odlomim smehljajočemu Zevsu
za hip ujamem njene prsi
kjer je zabodena ena božjih strelic
ona jo pušča kjer je
in lošči
za ščepec samoprevare
dokler na drugi strani prsnice umira
pripeta Artemida
Naslov - Zemlja pleše - Gregor Strniša
Hudo tole, Irena.
Čestitke
Madonca, kako dober tekst, Irena! Kar berem ... :-)
Lep pozdrav, Sašo
Nekakšen somrak, nekaj nečloveškega je v tem tipu.
Za izročit svečenicam starih časov.
Zelo pomenljiv prizor.
lp
Irena, zanimive prispodobe nekih življenj, ujetih v delčke čustvene naravnanosti.
Te "vražje skodelice", kako znajo potlačiti čustva in pohoditi samozavest.
Bodi dobro, Stojan
Svit
Sašo
miko
Stojan
hvala
dogodek s poti v nedeljo je zarezal do bolečine in pesem je obliž zame
lp
pi
Res, nekaj tako nečloveškega, krvoločnega, pa vendar kruto resničnega je v tej pesmi. Na začetku sem mislila, da sem se našla v neki grozljivi vzporedni resničnosti Štoparskega vodnika - no, pa saj - le kje smo drugje?
(Tudi odlično uporabljena grška mitologija.)
Čestitke!
H
Helena, najlepša hvala za komentar, ki seže v srž.
Lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!